V Franciji je vlada že pozvala bolnišnice k pripravljenosti za sprejem na deset tisoče ranjenih vojakov, Združene države pa so okrepile svojo prisotnost ob obalah Venezuele in razpisale 50 milijonov dolarjev za prijetje Nicolása Madura. Hkrati se Venezuela vse tesneje povezuje z Rusijo, Kitajsko, Severno Korejo in drugimi državami BRICS, kar kaže na novo razmejitev svetovnih sil.
Kljub skrajno resnim napovedim mnogi menijo, da je ravno potencialna moč sodobnega orožja glavna ovira za izbruh vojne svetovnih razsežnosti. Podobno kot v času kubanske raketne krize v šestdesetih letih lahko tudi danes zgolj en napačen korak pomeni nepovratno eskalacijo v globalni konflikt.
A zgodovina nas uči, da so vojne pogosto posledica številnih sprožilcev, ki se kopičijo dolgo pred dejanskim izbruhom. Tako prva kot druga svetovna vojna nista izbruhnili nenadoma, temveč sta bili rezultat dolgoletnih napetosti, gospodarskih kriz in političnih napak. Druga svetovna vojna se je rodila iz ponižanja Nemčije po prvi svetovni vojni in Versajski mirovni pogodbi, ki je Nemčijo osiromašila in ponižala, s tem pa utrla pot vzponu nacizma.
Vzporednice z današnjim časom so zaskrbljujoče: politična polarizacija, gospodarske krize, okrepljeno oboroževanje, nastanek novih zavezništev in utrjevanje populističnih režimov vse bolj spominjajo na predvojno ozračje 30. let prejšnjega stoletja.
Tudi takrat je bila sprva prisotna vera, da se bo mogoče konfliktom izogniti z diplomacijo in popuščanjem – politika pomiritve, ki jo je zahod uporabljal do zadnjega trenutka, ni preprečila Hitlerjeve ekspanzije. Tako danes ostaja odprto vprašanje, ali se svet sploh še lahko ustavi na poti, ki jo nekateri že imenujejo uvod v novo globalno tragedijo.