Kot sedemletno deklico so jo z družino izgnali iz Bučke v občini Škocjan, nato pa prestala internacijo v nemških taboriščih. Tragična življenjska izkušnja je pozneje zaznamovala vse njeno javno delovanje.
Po dolgi karieri pri Rdečem križu Slovenije je po upokojitvi leta 1991 vse moči usmerila v boj za pravice slovenskih izgnancev. Od ustanovitve društva izgnancev ga je vodila vse od leta 1993. Po njenih prizadevanjih je zakonodaja priznala poseben status skoraj 70.000 Slovencem, ki so bili žrtve vojnega nasilja.
Prejela je številna priznanja, med drugim častni znak svobode Republike Slovenije, red za zasluge in več mednarodnih odlikovanj. Leta 2009 je sodelovala pri organizaciji prvega evropskega kongresa izgnancev v Ljubljani, kasneje pa vodila tudi mednarodni odbor.
Njeno ime je neizbrisno povezano z ohranjanjem zgodovinskega spomina na izgon Slovencev in trpljenje v taboriščih. Močno se je zavzemala za obnovo zbirnega taborišča pri gradu Rajhenburg ter ustanovitev evropskega muzeja žrtev fašizma in nacizma v Brestanici.