Fontana je bil znan po mirnosti in zanesljivosti med vratnicami, zdaj pa s podobnim pristopom vodi hotelske posle. »Ne stojim za recepcijo, ukvarjam se z birokracijo, vzdrževanjem in izrednimi situacijami. Sem bolj trener kot kapetan,« pravi. Odločitev za upokojitev pri 42 letih je sprejel zavestno, potem ko je podpisal pogodbo z Barijem pod vodstvom Antonia Conteja. »Vedno sem dajal vse od sebe. Ko tega nisem več mogel, sem pogodbo vrnil. Bila je odgovorna odločitev,« pojasnjuje.
Po karieri se je vrnil v Cervio, kjer je njegov oče nekoč delal kot reševalec iz vode. »Poleti sem spal v ustanovi ob plaži. Morje je bilo vedno moj dom,« pripoveduje. Njegova žena vodi hotel v Ceseni, skupno pa zdaj oba delujeta v turističnem okolju, ki jima je blizu.
Primerjave med vodenjem ekipe in hotela so po njegovih besedah več kot logične. »Stranke so pomembne, a čustveno niso tako navezane kot navijači. Upravljati navijača je težje – tam deluje srce,« pravi. O Bariju, kjer kariere ni nadaljeval, pravi le: »Ljubezen, ki ni nikoli zacvetela. Zdaj je pomembno, da ostanejo v Serie B. O vsem ostalem bomo razmišljali poleti.«
Fontana je tako še en primer športnika, ki je po koncu aktivne kariere uspešno prešel v nov poklic – tiho, premišljeno in zvest sebi.