Simptomi depresije se kažejo v dolgotrajni žalosti, izgubi zanimanja za vsakodnevne dejavnosti, razdražljivosti in občutku praznine. WHO opozarja, da morajo ti znaki trajati najmanj dva tedna in se pojavljati skoraj vsak dan, da lahko govorimo o depresivni epizodi. Poleg tega se pogosto pojavljajo še težave s spanjem, pomanjkanje energije, težave s koncentracijo, občutki krivde, spremembe v apetitu ter tudi samomorilne misli, ki so jasen opozorilni znak, da oseba potrebuje pomoč.
Depresivne epizode se po resnosti razlikujejo. Obstajajo blage, zmerne in hude oblike, pri čemer najresnejše zahtevajo celostno zdravljenje, tudi z zdravili. WHO v zvezi z zdravljenjem poudarja pomen psihološke pomoči kot prve izbire, še posebej pri blažjih oblikah. Učinkovite terapije vključujejo vedenjsko aktivacijo, kognitivno-vedenjsko terapijo, medosebno psihoterapijo ter terapevtske pristope za reševanje problemov.
Pri zmerni in hudi depresiji se psihološko pomoč pogosto dopolni z uporabo antidepresivov, predvsem selektivnih zaviralcev ponovnega privzema serotonina (SSRI), kot je fluoksetin. Njihova uporaba pa mora biti nadzorovana in prilagojena posamezniku. WHO opozarja, da se antidepresivi ne smejo uporabljati pri otrocih, pri mladostnikih pa le izjemoma in nikoli kot prva izbira.
Poleg strokovne pomoči pomembno vlogo igra tudi samooskrba. Priporočljivo je ohranjati dnevno rutino, se redno gibati, vzdrževati stike z bližnjimi, jesti uravnoteženo in se izogibati alkoholu ter prepovedanim substancam. Pomembno je tudi, da osebe v stiski ne ostanejo same – zaupanje, pogovor in iskanje pomoči so lahko prvi koraki do okrevanja.
Depresija je bolezen, ki jo je mogoče uspešno zdraviti. Pravočasno prepoznavanje simptomov, dostop do ustrezne pomoči ter podpora bližnjih so ključni za obvladovanje in izboljšanje kakovosti življenja prizadetih.