Strokovnjaki opozarjajo, da je ravno nevidnost največja past. Storilci pogosto prikrijejo razsežnost nadzora za krinko »skupnega gospodinjstva«, žrtve pa ne prepoznajo, da gre za nasilje, dokler finančna odvisnost ni tako globoka, da oteži vsak poskus izhoda iz odnosa.
Raziskave opisujejo vedenje storilcev, ki partnerkam odvzamejo pravico do razpolaganja z denarjem, od njih zahtevajo prošnje za osnovne izdatke, nadzorujejo vsako transakcijo, uvajajo obvezno deljenje gesel ali skrivajo skupni dohodek. Pogosta so dejanja, pri katerih storilec preusmeri premoženje, dviguje sredstva brez dovoljenja ali v žrtvinem imenu sklepa kredite.
Ekonomsko nasilje ni opredeljeno kot samostojno kaznivo dejanje, kar dodatno otežuje zaščito žrtev. Kazenski strokovnjaki pojasnjujejo, da so dejanja največkrat obravnavana kot tatvine, neupravičene prisvojitve ali goljufije, vendar mora sodišče dokazati, da gre za del širšega vzorca nadzora in ne za osamljen spor v gospodinjstvu. Prav to je v praksi pogosto najtežji del.
Opozarjajo tudi na posledice, ki presegajo finančno škodo. Ženske v takšnih odnosih izgubljajo poklicno samostojnost, dostop do trga dela in socialne zaščite. Razkorak med odvisnostjo in odsotnostjo nadzora nad lastnim življenjem vodi v dolgotrajen stres, tesnobo in zdravstvene težave, kar povečuje potrebo po psihosocialni podpori.
V strokovni javnosti zato narašča poziv k jasnejši zakonodajni opredelitvi ekonomskega nasilja, enotnim začasnim ukrepom za zaščito žrtev in boljšemu sodelovanju finančnih institucij pri prepoznavanju tveganih vzorcev. Predlagani so tudi protokoli za banke, ki bi morale v primeru sumljivih razpolaganj preveriti soglasje vseh imetnikov ter omogočiti hitrejšo zaščito žrtev.
Ekonomsko nasilje ostaja tiha, a učinkovita oblika nadzora, ki zaradi svoje prikrite narave pogosto ne doseže praga prijave. Strokovnjaki zato poudarjajo nujnost ozaveščanja, prepoznavanja zgodnjih znakov ter krepitve finančne samostojnosti, brez katere je izhod iz kroga zlorabe težko dosegljiv.