Empatija ni prirojena lastnost, temveč veščina, ki se jo učimo vse življenje. Otroci jo razvijajo s tem, kako odrasli odzivajo na njihova čustva. Če slišijo »vidim, da te je strah, tukaj sem«, prejmejo sporočilo, da so čustva sprejemljiva. Če pa naletijo na odklonilen odziv, se naučijo čustva skrivati. To vedenje kasneje ponavljajo tudi v odraslih odnosih.
Bistvo empatije ni v podajanju nasvetov ali hitrih rešitvah, ampak v tem, da ostanemo ob nekom, ko govori o svoji izkušnji. Da ne prekinjamo, ne presojamo in ne vsiljujemo svojih občutkov. Pomembno je, da se najprej naučimo zaznati in regulirati svoja čustva – šele potem lahko zares začutimo druge.
Empatija se kaže tudi v načinu poslušanja. Ko zares poslušamo, ne čakamo le na svojo priložnost za govor, temveč postavljamo vprašanja, ki drugemu omogočajo, da pove več. Ne domnevamo, ampak sprašujemo. Ne primerjamo, ampak želimo razumeti.
V digitalnem svetu, kjer se stik pogosto konča z všečkom ali kratkim sporočilom, postaja iskren pogovor redkost. A prav upočasnjeni trenutki, ko si vzamemo čas, da nekoga zares slišimo, ustvarjajo občutek varnosti in povezanosti.
Empatijo lahko razvijamo ves čas. Z vajami poslušanja, zavedanjem svojih čustev in s tem, da večkrat rečemo »povej mi več«. In predvsem s tem, da do sebe pristopimo z nežnostjo – kajti bolj ko smo razumevajoči do sebe, bolj zmoremo biti razumevajoči do drugih.
Na koncu dneva največ šteje občutek, da nekdo ostane z nami tudi v tišini. In da zna povedati: »Tukaj sem. Res mi je pomembno, kako se počutiš.«