Galli poudarja, da ni ključno, da otrok ves čas dosega vrhunske rezultate, temveč da se nauči razumeti občutke drugih. Aktivna empatija pomeni več kot sočutje. Gre za navado, da otrok posluša, sprašuje in skuša razumeti, kako se nekdo drug počuti. Tak pristop vpliva na način, kako rešuje spore, sklepa prijateljstva in sprejema odločitve.
Po njenem mnenju ima takšna vzgoja dolgoročne učinke. Ko starši otroka spodbujajo, naj razmišlja o posledicah svojih dejanj na druge, s tem krepijo tudi sposobnost samonadzora in premišljenega odločanja. Empatija tako postane temelj osebne in družbene zrelosti.
V praksi to pomeni spremembo vsakdanjih pogovorov. Namesto vprašanj o ocenah ali uspehu lahko starši vprašajo, ali se je otrok čez dan počutil srečnega, ali je komu pomagal ali opazil prijazno dejanje. S tem sporočajo, da so odnosi in čustva enako pomembni kot dosežki.
Tudi prepiri med sorojenci so lahko priložnost za učenje. Namesto iskanja krivca lahko starši vprašajo, kako se je drugi počutil in kaj bi lahko storili drugače.
Galli opozarja še na moč zgleda. Otroci se največ naučijo iz ravnanja odraslih. Če starši v vsakdanjih situacijah kažejo razumevanje in spoštovanje do drugih, s tem postavljajo temelje za razvoj dobrote in čustvene inteligence, ki otroka spremljata tudi v odraslosti.