Režim Islamske republike že od revolucije leta 1979 ni skrival svoje obsedenosti z Izraelom in Judi. Temeljni dokument ajatole Ruhollaha Homeinija »Vladavina pravnika« vključuje številne protijudovske teorije, njegov naslednik Ali Hamenei pa odkrito zanika holokavst. Vse to je postavilo temelje za politiko, ki pod krinko protisemitizma opravičuje milijardne podpore oboroženim skupinam v tujini – Hezbolahu, Hamasu in Hutijem – ob tem pa dopušča razpad domačega gospodarstva in stiskanje prebivalstva.
Iranci to vedno pogosteje zavračajo. V času, ko država ponuja svojim državljanom simbolično pomoč v višini 7 dolarjev na mesec, obenem pa pošilja milijardo dolarjev Hezbolahu, se nezadovoljstvo poglablja. Sankcije, inflacija, brezposelnost in padajoča valuta še zaostrujejo razmere. Ob tem režim noče popustiti pri jedrskem programu in dodatno izolira državo.
Protesti zato niso le odziv na gospodarske težave, ampak tudi na temeljno ideološko usmeritev oblasti, ki raje financira vojaške avanture proti Izraelu kot nahrani lastne ljudi. Občutek, da režim ni več sposoben uresničevati niti svojih strateških ciljev, je postal še izrazitejši po izraelskem odgovoru na napade iz Gaze oktobra 2023. V naslednjih mesecih je Izrael dosegel vojaške cilje ne le v Gazi, temveč tudi v Bejrutu, Damasku, Sani in celo v Teheranu, kar je jasno pokazalo nemoč iranskega sistema.
Za režim, ki je desetletja gradil sliko neustavljivega odpora, je bil to hladen tuš. Njegova strateška »naložba« v obroč sovražnikov okoli Izraela je razpadla. Povprečen Iranec pa je ostal brez osnovnih življenjskih pogojev, z naraščajočim strahom in brez perspektive.
Zgodovina kaže, da antisemitizem ni le moralen poraz, ampak tudi politični in gospodarski samomor. Države, ki so izgnale ali zatirale Jude – Španija, carska Rusija, države arabskega sveta – so dolgoročno stagnirale ali propadle. Iran stopa po isti poti.
Pritisk znotraj države narašča. Po uradnih podatkih je bilo v zadnjih mesecih protestov ubitih več kot 2.000 ljudi, številke pa so verjetno še višje. Oblast odgovarja z represijo, a tudi s poskusi diplomatske prožnosti, da bi ublažila mednarodni pritisk.
Vseeno ostaja ključna ugotovitev: režim, ki je projektiral svojo paranojo in sovraštvo na Jude, je s tem uničil lastno državo. Zgodovina se lahko ponovi, a lahko tudi obrne smer. Iranski protestniki ne zahtevajo le kruha – zahtevajo spremembo miselnosti. Morda bodo tisti, ki jih je režim stoletja prikazoval kot sovražnike, postali simbol tiste svobode in razuma, ki jo današnji Iranci iščejo za prihodnost svoje domovine.