Japonsko je 11. marca 2011 prizadel potres z magnitudo 9,0, eden najmočnejših v zgodovini države. Sledil je silovit cunami, ki je uničil obalna območja ter prekinil oskrbo z elektriko in hlajenjem v jedrski elektrarni Fukushima Daiichi. V treh reaktorjih je prišlo do taljenja sredice in izpusta radioaktivnih snovi v okolje.
Po podatkih japonske agencije za obnovo je v potresu in cunamiju umrlo približno 20.000 ljudi, več kot 2500 oseb še vedno pogrešajo. Zaradi katastrofe je domove zapustilo več deset tisoč prebivalcev.
Nesreča v Fukushimi velja za najhujšo jedrsko katastrofo po nesreči v Černobilu leta 1986. Na območju okoli elektrarne so še danes vidne posledice uničenja, življenje pa se zaradi onesnaženja tal in morske vode še ni povsem vrnilo v prejšnje stanje.
Dogodek je močno omajal zaupanje javnosti v jedrsko energijo. Med preživelimi spomini še vedno sprožajo žalost in ogorčenje.
Po nesreči so japonske oblasti uvedle strožje varnostne zahteve za jedrske objekte. Veliko reaktorjev so zaprli, država pa je začela obsežen program varnostnih pregledov in postopnega razgradnje.
Po podatkih Mednarodne agencije za jedrsko energijo je Japonska do danes ponovno zagnala 14 reaktorjev. Devetnajst jih ostaja začasno ustavljenih, sedemindvajset pa jih čaka razgradnja.
Petnajst let po katastrofi razprava o vlogi jedrske energije na Japonskem še vedno poteka. Vlada postopoma razmišlja o ponovnem zagonu dela reaktorjev in razvoju novih energetskih rešitev, saj želi država zmanjšati odvisnost od uvoza fosilnih goriv ter zagotoviti stabilno oskrbo z energijo.