Letalstvo temelji na strogo nadzorovanem načrtovanju, še posebej ko gre za količino goriva. Vsak komercialni let mora imeti dovolj goriva za predvideno pot, alternativno letališče ter dodatno varnostno rezervo za najmanj pol ure letenja. Določajo to mednarodni predpisi, ki jih piloti in operativne ekipe upoštevajo z natančnimi izračuni, saj ni možnosti "polnjenja" v zraku kot na cesti.
Zato letalske nesreče zaradi izpraznjenih rezervoarjev niso pogoste, so pa se zgodile. Eden najbolj znanih primerov je let Air Canada 143 iz leta 1983, imenovan tudi "Gimli Glider". Letalu je zaradi napake v pretvorbi enot pri polnjenju goriva sredi leta zmanjkalo pogonskega sredstva. Posadka je uspela brez pogona pristati na opuščeni vojaški stezi, ki je bila tisti dan namenjena avtomobilskim dirkam. Nihče od 69 ljudi na krovu ni umrl.
Drugi znani primer sega v leto 1996. Letalo družbe Ethiopian Airlines so ugrabili trije napadalci, ki so zahtevali let v Avstralijo, čeprav je bila količina goriva namenjena le za kratko afriško povezavo. Pilot je po več opozorilih, ki so jih ugrabitelji ignorirali, pristal na vodi ob Komorskih otokih. Nesrečo je preživela manj kot polovica potnikov.
V takšnih primerih se letalo ne ustavi kot avtomobil, temveč zaradi aerodinamične oblike še naprej jadra. Sodobna letala, kot sta Airbus A350 ali Boeing 787, imajo sposobnost preleteti velike razdalje tudi z izklopljenimi motorji, čeprav brez dodatnih funkcij, kot sta hidravlika ali klimatska naprava, ki delujejo na moč motorjev.
Dejanski vzrok za izpraznjene rezervoarje je pogosto v zunanjem dejavniku – preusmeritvi zaradi vremena, zasedenih letališč ali dolgotrajnega kroženja pred pristankom. Piloti so usposobljeni za tovrstne razmere, letala pa imajo sistem za jadranje, ki jim omogoča, da tudi brez motorjev varno pristanejo, če imajo dovolj višine in prostora.
Letalo torej ne pade, čeprav izgubi pogon – in ravno to potrjuje trditev, da gre še vedno za najvarnejši način potovanja.