Badnjak, posušena veja hrasta, ima v pravoslavnem verovanju in srbski kulturi posebno mesto. Njegovo kurjenje pomeni prihod svetlobe in topline, s tem pa tudi Kristusovega rojstva. Hrast, kot drevo moči in zaščite, povezuje starodavna verovanja s krščansko vsebino. Plamen, ki zajame vejice, naj bi prinesel blagoslov domu, pregnal nesrečo in ogrel duše navzočih.
Po običaju se badnjak poseka že zjutraj na predbožični dan. V preteklosti so to opravili moški iz družine, danes pa mnogi veje prejmejo pred cerkvami. Nekateri jih odnesejo domov in jih prižgejo v peči ali jih položijo ob božično mizo kot simbol blagoslova. Plameni badnjaka pogosto pokajo, kar po ljudskem izročilu pomeni veselje in prihod novega življenja.
Pepel, ki ostane, ima po prepričanju mnogih zaščitno moč. Posujejo ga po vrtovih, ga shranijo kot varovalo ali uporabijo ob boleznih. Običaj nosi tudi sporočilo skupnosti – ljudje se zbirajo ob ognju, delijo zgodbe, molitve in praznično vzdušje.
Beograjske ulice so bile ta večer napolnjene s spokojnostjo in vonjem po lesu. Pred mnogimi cerkvami so plameni goreli visoko, verniki pa so stali ob njih z zbranimi pogledi. Badnjak je znova postal simbol povezanosti – tako z družinsko dediščino kot z vero. Ob zaključku obreda je zazvenel tradicionalni pozdrav, ki se bo slišal tudi na božični dan: »Mir Božji – Hristos se rodi!«