Na dogodku v Slovenski kinoteki so sodelovali zagovornik Miha Lobnik, vodja programa OBMP na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana Nina Jančar, pravnik Urban Vrtačnik, Maša Jerićević Šušteršič, nekdanji poslanec Jani Möderndorfer in nekdanji državni svetnik Peter Požun. Po razpravi so predvajali še dokumentarni film o izkušnjah kvirovskih oseb pri dostopu do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo v Franciji.
Po besedah Nine Jančar je od uveljavitve nove zakonodaje pomoč pri zanositvi na Ginekološki kliniki UKC Ljubljana poiskalo šest istospolnih ženskih parov in štiri samske ženske. Poudarila je, da vsem pacientkam zagotavljajo enako strokovno obravnavo ter da imajo dovolj kadra za izvajanje postopkov na ravni celotne države.
Peter Požun je spomnil, da so v slovenskih zdravstvenih ustanovah že pred spremembo zakonodaje obravnavali ženske, ki so morale zaradi takratne ureditve postopke opraviti v tujini. Po njegovih besedah so bili stroški teh postopkov pogosto zelo visoki in so za posameznice predstavljali veliko finančno breme.
Svoje izkušnje je predstavila tudi Maša Jerićević Šušteršič, ki je postopek skupaj z ženo opravila v tujini. Opozorila je na pravne in življenjske zaplete, s katerimi so se srečevale nebiološke matere. Te so morale po rojstvu otroka pogosto opraviti dodatne postopke za ureditev pravnega statusa starševstva, kar je trajalo tudi več kot leto dni.
Miha Lobnik je ocenil, da je bilo vprašanje otrok v istospolnih družinah dolga leta predmet predsodkov in političnih razprav. Spomnil je, da je Zagovornik načela enakosti decembra 2021 na ustavno sodišče vložil zahtevo za presojo ustavnosti tedanje ureditve.
Ustavno sodišče je novembra 2024 odločilo, da je omejevanje dostopa do oploditve z biomedicinsko pomočjo na ženske v zakonski ali zunajzakonski skupnosti diskriminatorno. Državni zbor je nato zakon spremenil in pravico do postopkov razširil tudi na samske ženske ter ženske v istospolnih zvezah.
Urban Vrtačnik je menil, da je treba odločitev ustavnega sodišča razumeti tudi v luči družbenih sprememb in širšega razumevanja zdravja, ki vključuje psihološke in socialne vidike posameznikovega življenja. Ob tem je ocenil, da je sedanja ureditev ustrezna in lahko predstavlja zgled tudi drugim državam.
Lobnik je poudaril, da prejšnje omejitve niso izhajale iz zdravstvenih razlogov, temveč iz družbenih pogledov na istospolne skupnosti. Po njegovih besedah so se nekateri pari zaradi dostopa do postopkov zatekali celo k prikrivanju svoje dejanske življenjske situacije.
Sodelujoči so se ob koncu strinjali, da je odprava omejitev pomemben korak k enakopravni obravnavi vseh žensk, čeprav je do spremembe prišlo po več kot dveh desetletjih razprav in prizadevanj.