Spominja, da so prejšnje generacije dan bolj prilagajale svetlobi, delu na prostem, preprostejši prehrani in več gibanju. Danes se je ritem po njenem premaknil v zaprte prostore, dolge ure umetne svetlobe in pogost stik z zasloni. »Naši stari starši so živeli v ritmu sonca. Zdaj živimo pod umetno svetlobo deset ur na dan,« je povedala.
Kot eno večjih sprememb omenja spanje. Po njenem veliko ljudi spi premalo, ob tem pa se zbuja z alarmi, kar dodatno obremeni telo. »Zdaj slabo spimo, premalo in se zbujamo z alarmi, ki povzročajo srčne napade,« je dejala, pri čemer je opozorila na posledice, ki jih takšen tempo lahko pusti pri počutju.
Dotaknila se je tudi prehrane. Po njenem so domača, preprosta živila marsikje zamenjali močno predelani izdelki z dolgimi seznami sestavin, ki jih ljudje težko prepoznajo. Ob tem je izpostavila, da se je spremenila tudi količina gibanja. Kar je bilo nekoč del dneva, je danes pri mnogih skrčeno na občasno vadbo, pri nekaterih pa je skoraj ni.
Jiménezova pravi, da se zaradi takšnega načina življenja kopičijo nemir, slabše razpoloženje in občutek, da človek ne najde notranjega miru. Po njenem se to pogosto razlaga kot posamezna motnja, čeprav gre lahko za odziv telesa na dolgotrajno neujemanje z osnovnimi potrebami. Za opis začaranega kroga je uporabila primerjavo: »To je kot želeti, da bi ogenj ugasnil, medtem ko vanj še naprej zlivamo bencin.«
Kot smer izhoda omenja vrnitev k bolj naravnim navadam. Govori o “biološkem ponovnem zagonu”, kjer bi človek več pozornosti namenil rednejšemu spancu, vsakodnevnemu gibanju in preprostejšim obrokom. Po njenem se spremembe začnejo pri majhnih korakih in pri opazovanju, kaj telo in um v resnici potrebujeta.