Strokovnjaki razločujejo tri stopnje stresa. Najblažja oblika se pojavi ob dogodkih, ki za otroka predstavljajo izziv – nastop v javnosti ali prvi dan v vrtcu. Tovrsten stres ob spodbudni podpori lahko celo okrepi otrokovo samozaupanje. Srednje močan stres nastane ob večjih spremembah, kot so ločitev staršev ali selitev, a ga otrok lažje prebrodi, če ima ob sebi razumevajoče odrasle. Najnevarnejši pa je dolgotrajen in intenziven stres brez opore, ki izvira iz zanemarjanja, nasilja ali dolgotrajnih težav v domačem okolju. Ta lahko močno vpliva na otrokovo duševno in telesno zdravje.
Velik vpliv ima tudi način vzgoje. Še vedno je pogost odziv na otrokov jok sporočilo, naj preneha ali se zamoti. S tem otroku odvzamemo možnost, da se nauči prepoznati in razumeti svoja čustva. V šoli se pogosto dogaja podobno – otrok, ki je razočaran, dobi navodilo, naj se potrudi, a se redko kdo poglobi v njegovo doživljanje. Med mladostniki to vodi v prepričanje, da njihova čustva niso pomembna, zato jih raje skrijejo.
Ključno je ustvariti okolje, kjer se otroci počutijo sprejete. Če odrasli posluša, ne sodi in pokaže potrpežljivost, bo otrok razvijal sposobnost umirjanja in razumevanja sebe. To mu bo pomagalo tudi v odrasli dobi. Ni cilj, da bi otroka obvarovali pred vsako neprijetnostjo, temveč da ga naučimo, kako z njo živeti.
Šole pri tem igrajo pomembno vlogo, a učitelji pogosto nimajo potrebnega znanja ali časa, da bi prepoznali in naslovili čustvene stiske. Sistem je osredotočen na dosežke, ne pa na počutje otrok. Tudi doma starši pogosto pokažejo, da se na stres odzivajo z jezo ali umikom, kar otroci prevzamejo. Če pa odrasli pokažejo, da znajo svoja čustva obvladovati, je to najboljša popotnica za otroke.
Zato je vse pomembneje, da se spremenijo pogledi na otroške čustvene odzive – ne le v družini, ampak tudi v vrtcih, šolah in širšem okolju. S tem se krepi generacija, ki bo znala graditi notranjo moč in se bolje soočati z vsakodnevnimi izzivi.