V delu Država je skozi Sokratov lik razmišljal o pravični družbi in o tem, kako naj bo urejena oblast. Ni opisal le zamišljene idealne ureditve, temveč tudi razvoj različnih oblik vladavine, ki lahko iz ene preidejo v drugo. Med najbolj znanimi mislimi iz tega dela je opozorilo, da prekomerna svoboda vodi v prekomerno suženjstvo.
Platon s tem ni zagovarjal stroge oblasti niti ni zanikal vrednosti svobode. Opozarjal je na nevarnost, da demokracija brez omejitev in brez spoštovanja zakonov zdrsne v nered. Kadar vsak ravna le po lastni volji, skupna pravila izgubijo težo, družba pa postane ranljiva. V takšnem okolju se lahko pojavijo voditelji, ki obljubljajo red, nato pa prevzamejo prevelik nadzor.
Po njegovem prepričanju svoboda ne more obstati brez zmernosti, vzgoje in skupnih pravil. Če spoštovanje do zakonov oslabi, se skupnost razdrobi, ob krizi pa ljudje nadzor zaupajo odločni osebnosti. Platon je zapisal, da vsak presežek rodi svoj nasprotni presežek.
Podobna vprašanja so kasneje odpirali tudi drugi misleci. John Stuart Mill je zagovarjal stališče, da se moč nad posameznikom lahko uporabi le zaradi zaščite drugih. Opozarjal je na nevarnost prevlade večine nad manjšino. Jean-Jacques Rousseau je razlikoval med naravno in civilno svobodo ter poudarjal, da življenje v skupnosti zahteva sprejem skupnih pravil.
Razprava o razmerju med osebno svobodo in skupnim redom traja že stoletja. Platonova misel še vedno spodbuja premislek o tem, kako ohraniti svobodo in hkrati zagotoviti pogoje za urejeno sobivanje.