Strokovnjaki pojasnjujejo, da telo v mrazu najprej skrbi za ohranjanje toplote vitalnih organov. Kri se preusmeri proti jedru telesa, žile na okončinah se zožijo, kar imenujemo vazokonstrikcija. Pojavi se lahko tudi drgetanje, ki pomaga ustvarjati toploto, a hkrati dodatno napne mišice. Zaradi tega se gibanje pogosto zdi težje in manj tekoče.
Mišice najbolje delujejo, ko so ogrete. V hladnem okolju se krčijo in sproščajo počasneje, zato se zmanjša hitrost, eksplozivnost in odzivnost. Pregledi raziskav kažejo, da padec temperature mišic zmanjšuje njihovo sposobnost ustvarjanja sile in moči ter vpliva na vzdržljivost. Mišice naj bi optimalno delovale pri temperaturi med 80 in 82 stopinjami Fahrenheita, ob nižjih vrednostih pa se zmogljivost zmanjša.
Hladno vreme vpliva tudi na sklepe. Sinovialna tekočina, ki deluje kot mazivo in blažilnik, postane gostejša, kar lahko povzroči občutek okorelosti. Dodatna težava je manj gibanja v zimskih mesecih. Raziskave kažejo, da dolgotrajno sedenje prispeva k togosti hrbta in krajšanju mišic.
Ameriško združenje za športno medicino je opozorilo, da znižanje temperature mišic vodi do zmanjšanja največje porabe kisika, krajše vzdržljivosti ter slabše sposobnosti šprinta. Že majhen padec temperature lahko pomeni večodstotno zmanjšanje zmogljivosti.
Strokovnjaki poudarjajo, da je redna telesna dejavnost najboljša obramba pred zimskimi bolečinami. Pomembno je ogrevanje, ki naj traja pet do deset minut in vključuje postopno stopnjevanje intenzivnosti ter gibanje skozi celoten obseg sklepov. Tudi krajša dinamična vaja lahko pripravi telo na napor.
Pri vadbi na prostem priporočajo večplastno oblačenje ter zaščito rok in nog, saj okončine najhitreje občutijo mraz. Ključno vlogo ima tudi miselna naravnanost. Strokovnjaki svetujejo, naj posamezniki poiščejo dejavnost, ki jim je všeč, ter si postavijo realne cilje.
Vadba v zimskih mesecih ni nujno neprijetna izkušnja. Z ustrezno pripravo, ogrevanjem in prilagoditvijo obremenitve je mogoče ostati dejaven tudi v hladnem obdobju.