Padci v formi se dogajajo vsem ekipam, a v Madridu jih pogosto spremlja tišina vodstva in neprepričljivost strokovnega štaba. Ekipa, ki naj bi bila preplet izkušenj in eksplozivne mladosti, pogosto deluje razglašeno. Vezna linija je preveč prepustna, napadi so nepovezani, menjave sistemov pa ustvarjajo občutek, da se trenerji še vedno niso odločili, kako želijo igrati. Takšno stanje kaže na težave v temeljih priprave in vodenja.
Ob tem je vse več vprašanj tudi o telesni pripravljenosti. Poškodbe so pogoste, povratki dolgotrajni. Vrnitev kondicijskega strokovnjaka Antonia Pintusa je bila napovedana kot rešitev, a padec tempa proti koncu tekem in odsotnost eksplozivnosti zbujata dvome o učinkovitosti njegovega pristopa.
Tudi v garderobi ni več občutka zdrave konkurence. Ko se nekateri igralci dojema kot nedotakljive, nastane razkol. Če novi trener, ki ga mnogi vidijo v Albertu Arbeloi, ne bo imel avtonomije, bo to dodatno spodkopalo avtoriteto vodstva na klopi. V nogometu igralci zelo hitro začutijo, ali ima trener zadnjo besedo – ali ne.
Klub tudi v komunikaciji navzven ne najde pravega tona. Kritične opazke, tudi tiste, ki prihajajo iz vrst zvestih navijačev, so označene za napade. Vsako nestrinjanje se tolmači kot izdaja. Takšen pristop ne gradi zaupanja, ampak poglablja razdaljo med tribunami in upravo.
Realova kadrovska politika sicer potrjuje izjemen čut za talente. V ekipi so Jude Bellingham, Vinicius Jr., Rodrygo, Eduardo Camavinga, Aurélien Tchouaméni, Federico Valverde – toda brez jasnega sistema njihov potencial ostaja neizkoriščen. Klub se pogosto zanaša na posamične trenutke briljantnosti namesto na trdno kolektivno igro.
Tudi zunaj igrišča se pojavljajo napetosti. Odnosi z La Ligo, UEFA in špansko nogometno zvezo so vse bolj napeti. Projekt Superlige je zamrznjen, hkrati pa se zmanjšuje pripravljenost za dialog z drugimi deležniki. Takšna strategija ustvarja vtis izolacije, ki dolgoročno ne koristi niti športno niti poslovno.
Na prenovljenem stadionu Santiago Bernabéu, ki simbolizira ambicije kluba, se s tribun vse pogosteje slišijo žvižgi – tudi na račun predsednika Florentina Péreza. Voditelj, ki je zaznamoval dve desetletji uspehov in sprememb, se zdaj prvič sooča z dvomi glede svoje usmeritve. Ti dvomi niso plod rezultatov ene tekme, temveč odsev širšega občutka odtujenosti med klubom in navijaško bazo.
Vprašanje ni več samo, ali bo Real Madrid zmagoval. Vprašanje je, ali bo to počel na način, ki bo povezal vse dele kluba – igralce, trenerje, upravo in navijače. Klub je skozi zgodovino prestal marsikatero krizo. A način, kako se bo odzval danes, bo določil, kakšen Madrid bomo gledali jutri.