Več kot dve tretjini Romov v Evropi živi pod pragom revščine, skoraj polovica pa v stanovanjih brez ustrezne opreme in infrastrukture. Po podatkih raziskave FRA iz leta 2024 kar 37 odstotkov Romov živi v hudi materialni prikrajšanosti, približno 20 odstotkov pa še vedno nima dostopa do tekoče vode. Stopnja zaposlenosti v skupnosti znaša 54 odstotkov, medtem ko je evropsko povprečje 75. Mladi Romi, ki niso vključeni ne v šolanje ne v delo, predstavljajo skoraj polovico celotne romske mladine.
Razlike v življenjskih pogojih so očitne. V Nemčiji številni Romi vodijo manjša podjetja, delujejo v gradbeništvu ali prevozništvu in so ekonomsko vključeni. V Srbiji se hkrati na televizijah predvajajo razkošne poroke z dragimi avtomobili in tisoči evrov, vrženih v zrak, kar pa prikazuje le ozko skupino premožnejših družin. Večina romske skupnosti tam živi v skromnih razmerah, pogosto brez osnovnih pogojev za življenje.
V Sloveniji je položaj Romov med najtežjimi v regiji. Po uradnih podatkih se je kot Rom opredelilo nekaj več kot tri tisoč ljudi, neuradne ocene pa govorijo o številu med sedem in dvanajst tisoč. Največ jih živi v Prekmurju in na Dolenjskem. Stopnja brezposelnosti v romskih naseljih je po raziskavah med 90 in 98 odstotki. Mnogi živijo v naseljih brez vodovoda, elektrike in ustreznih cest. Številni otroci se ne vključijo v predšolsko vzgojo, pri odraslih pa je delež z osnovnošolsko izobrazbo zelo nizek.
Kljub temu obstajajo primeri uspešnih projektov. Slovenski program ZAPROM spodbuja vključevanje Romov na trg dela in ozavešča delodajalce. Projekt Cultural Resources for Roma Inclusion je romskim skupnostim omogočil, da prek kulturne dediščine razvijejo lastne oblike podjetništva. Državna strategija zajema ukrepe za izobraževanje, zdravje in stanovanjsko politiko, vendar se napredek odvija počasi.
Podobne usmeritve imajo tudi druge države regije. Hrvaška ima nacionalni načrt vključevanja Romov do leta 2027, ki stremi k zmanjšanju razlik na področjih izobraževanja in bivanjskih razmer. Srbija je leta 2022 sprejela strategijo za socialno vključevanje Romov do leta 2030 in uvedla programe prostovoljstva v sodelovanju z UNDP in UNHCR. Severna Makedonija je med redkimi državami, kjer je romski jezik uraden v občini Šuto Orizari, kar skupnosti omogoča aktivno sodelovanje v lokalni politiki. Albanija sodeluje v programu Regional Cooperation Council, ki razvija zbiranje podatkov o življenjskih razmerah Romov, da bi vlada lažje načrtovala politike vključevanja.
Na evropski ravni so se razlike med državami izkazale za ključen izziv. Evropska komisija je leta 2020 sprejela nov okvir za obdobje 2021–2030 z jasnimi cilji – zmanjšati diskriminacijo, povečati dostop do izobraževanja, izboljšati zdravje in bivanjske razmere. Svet Evrope je pripravil še dodatni akcijski načrt za obdobje 2020–2025, usmerjen v boj proti sovraštvu in spodbujanje vključevanja Romov v javno življenje.
Primeri iz Španije in Belgije dokazujejo, da spremembe prinesejo sistemski ukrepi in sodelovanje lokalnih skupnosti. Španija je sprejela nacionalno strategijo za vključevanje Romov do leta 2030, v kateri so sodelovali predstavniki romskih organizacij in nevladnih združenj. Program Acceder je v sodelovanju z Evropskim socialnim skladom pomagal številnim romskim družinam do rednih zaposlitev in boljših življenjskih razmer. V belgijskem mestu Gent so mediatorji med romskimi družinami in šolami zmanjšali število otrok, ki so predčasno zapustili izobraževanje, ter povečali vključevanje staršev v učni proces.
Kljub velikim razlikam med zahodom in jugovzhodom Evrope ostaja skupni izziv – preseči predsodke in ustvariti enake pogoje za življenje. Podatki kažejo, da so uspehi mogoči tam, kjer so ukrepi povezani s sodelovanjem skupnosti in doslednim izvajanjem politik. Romi tako ostajajo ogledalo evropske družbe – tam, kjer je sodelovanje resnično, se revščina umika, priložnosti pa postajajo skupne.