Navdih zanj ni bil ne arhitekturni načrt ne umetnostna teorija, temveč vsakdanja želja po izboljšavi. Nicola je začel z obnovo kamnitega zidu za svojo hišo, ki ga je motil. Namesto da bi nanj položil običajne ploščice, je uporabil, kar je našel: razbite krožnike, ogledala, steklenice, školjke in kose keramike. Kmalu se je preprosto popravljanje razširilo v strast. Brez načrtov ali skic, le z lastnimi rokami in intuicijo je začel graditi stopnice, niše, zide, mozaike in terase. Danes se skozi njegov vrt vije pot s 207 stopnicami, v vsakem kotičku pa nekaj novega, bleščečega in barvitega.
Rezultat je edinstvena in izjemno živa umetniška instalacija, ki spominja na dela katalonskega arhitekta Antonija Gaudija. V Grosiu, kraju znanem po terasastih vinogradih in gorskem miru, Nicolov vrt izstopa kot eksplozija domišljije in barv. Mimoidoči se pogosto ustavijo v tišini, očarani nad ustvarjalnostjo in vztrajnostjo avtorja. Vrt ni zagrajen, vstopnine ni, obiskovalec pa se znajde v prostoru, ki ne sledi nobeni poti ali pravilu – vsakdo lahko sam odkrije svoj pogled, svojo perspektivo.
Zadnja leta se o njem širi glas po spletu in med popotniki. Med obiskom dveh mladih italijanskih ustvarjalcev, ki sta svoje vtise delila na družbenih omrežjih, je vrt ponovno zaživel v očeh širše javnosti. Nicola, ki se ob omembi vzdevka "Gaudi iz Valtellina" nasmehne, priznava, da mu je ta projekt rešil zakon. »Če tega ne bi naredil, bi uničil svoj zakon,« pravi v šali, a z veliko resnice.
Danes vrt ni le kraj ustvarjalnosti, temveč tudi prostor osebne sreče, prostovoljno odprt za vse, ki znajo občudovati lepoto spontanosti. Če pot vodi skozi Valtellino, obisk tega vrtnega sveta ni zgolj postanek, ampak potovanje v intimno vesolje nekoga, ki je brez besed in brez velikih razglasitev ustvaril nekaj zares nepozabnega.