Med najvidnejšimi predstavniki stoicizma je rimski cesar Mark Avrelij, ki je vladal med letoma 161 in 180. Ob vojnah, kugi in političnih napetostih je pisal delo Meditacije, v katerem razmišlja o etiki, razumu in vsakdanji drži do življenja. V njem je zapisal: »Ovira pri delovanju spodbuja delovanje. Tisto, kar nam stoji na poti, postane pot.«
S tem je izrazil temeljno misel stoicizma: težave niso zgolj prepreke, temveč priložnosti za krepitev značaja. Stoik ne zanika bolečine ali izgube, temveč skuša izziv preoblikovati v učenje. Izguba službe, družinski spor ali neuspeh pri izpitu so lahko prelomni trenutki, ki vodijo k večji prilagodljivosti in notranji moči.
Mark Avrelij je poudarjal, da je sreča življenja odvisna od kakovosti misli. Razum in vrlina sta zanj predstavljala kompas pri odločanju in ravnanju. Stoiki so dajali prednost modrosti, pravičnosti in pogumu pred bogastvom ali ugledom. Hkrati so poudarjali družbeno odgovornost in medsebojno povezanost ljudi.
Stoične ideje so vplivale tudi na poznejše verske in filozofske tokove. Čeprav se stoicizem in krščanstvo razlikujeta v razumevanju sveta in presežnega, imata skupne poudarke na morali in notranji drži. Skozi stoletja so se na stoicizem sklicevali misleci od Seneke in Epikteta do sodobnih filozofov ter tudi raziskovalci na področju kognitivne psihologije.
Stoicizem se je razvil v obdobju politične negotovosti in družbenih pretresov. Prav zato mnogi menijo, da njegova sporočila o samoobvladovanju in odpornosti znova dobivajo težo v času, ki ga zaznamujejo hitre spremembe in občutek negotovosti.