Med pretresljivimi zgodbami, ki jih poročilo izpostavlja, je tudi pričevanje Astride iz Demokratične republike Kongo. Po očetovi bolezni je morala s sorodniki delati v rudnikih, kjer je za dolge izmene prejela komaj nekaj dolarjev. Danes dela kot varilka, izkušnje iz otroštva pa opisuje kot obdobje stalnega strahu. Podobnih zgodb je po svetu veliko, opozarjajo v UNICEF-u.
Agencija navaja, da revščina otrok ni omejena le na finančno stisko. Po obsežni analizi 130 držav kar 417 milijonov otrok živi v razmerah, kjer jim primanjkuje osnovnih elementov za rast – od izobrazbe in zdrave prehrane do sanitarij, bivališča in pitne vode. Najbolj zaskrbljujoče so razmere v državah z najnižjimi prihodki, kjer večina otrok še vedno nima dostopa do osnovnih sanitarnih pogojev.
Obenem se povečujejo tudi število otrok brez šolanja in posledice oboroženih spopadov. UNICEF opozarja, da je število držav, vpletenih v konflikte, najvišje po drugi svetovni vojni, kar ogroža milijone otrok. Leta 2024 je skoraj petina vseh otrok na svetu živela na območjih spopadov, kar je skoraj dvakrat toliko kot pred dvema desetletjema. Številne zgodbe razkrivajo njihovo ranljivost, med njimi šestletna Sawsan iz Libanona, ki je bila hudo ranjena v zračnem napadu in zdaj potrebuje dolgotrajno rehabilitacijo.
UNICEF opozarja tudi na vpliv podnebnih sprememb. Suše, poplave in druge naravne katastrofe silijo družine v selitve. Sedemletna Derara iz Etiopije je morala zapustiti dom zaradi uničujoče suše, njena družina pa je izgubila vso živino, kar je pomenilo izgubo preživetja. Takšnih primerov je po svetu vse več, saj po podatkih UNICEF-a kar milijarda otrok živi v državah, ki so močno izpostavljene posledicam podnebne krize.
Ob tem se zmanjšujejo tudi sredstva za razvojno pomoč. Če se bo trend nadaljeval, bi lahko šest milijonov otrok že prihodnje leto ostalo brez osnovne izobrazbe. UNICEF zato opozarja, da številne države zaradi visokega dolga več sredstev namenijo za odplačevanje obresti kot za zdravstvo ali izobraževanje.
UNICEF ob objavi poročila poudarja, da obstajajo dokazi o učinkovitosti ciljnih ukrepov. V Tanzaniji so z javnimi subvencijami močno zmanjšali revščino med otroki, v Bangladešu pa so izboljšave pri elektrifikaciji, izobraževanju in sanitarijah prinesle občutno boljše razmere.
Organizacija zato poziva k odločnim in usklajenim ukrepom, ki bodo združili boj proti revščini in podnebnim tveganjem. Po njihovih ocenah bi lahko z ustreznim pristopom do leta 2050 iz skrajne revščine rešili 175 milijonov ljudi.