Evropska komisija navaja, da trenutno v Evropi poteka več kot 5000 projektov mestnega kmetijstva, pri čemer vodijo Francija, Nizozemska, Nemčija in skandinavske države. Najbolj prepoznavne so vertikalne farme – sistemi, kjer rastline uspevajo brez zemlje in z minimalno vodo, v plasteh pod umetno svetlobo. Njihova prednost je lokalna pridelava brez pesticidov in z zmanjšano potrebo po prevozu. Vendar so energetsko zelo zahtevne. Raziskava Univerze Wageningen kaže, da kar 70 odstotkov tovrstnih farm še ni doseglo dobička, mnoge pa obstajajo zaradi subvencij ali vlagateljev, ki stavijo na prepoznavnost “zelenih rešitev”.
Mestne oblasti po Evropi projekte vseeno spodbujajo – pogosto ne zaradi pridelave, temveč zaradi simbolike. Na strehah javnih zgradb, šol in nakupovalnih središč rastejo vrtovi, ki služijo ozaveščanju in privabljajo turiste. V Parizu na primer deluje največja urbana farma v Evropi Nature Urbaine, ki pokriva več kot 14.000 kvadratnih metrov. Mesečno tam pridelajo okoli tono zelenjave, kar je ob potrebah mesta kaplja v morje, a projekt ima predvsem promocijski značaj.
Na lokalni ravni pa se mestno kmetijstvo kaže kot koristen družbeni mehanizem. Skupnostni vrtovi v Berlinu in Rotterdamu so postali prostori povezovanja, kamor prihajajo brezposelni, priseljenci in starejši. Na Nizozemskem učenci gojijo lastno zelenjavo v okviru šolskih programov. Mestno kmetijstvo tako postaja tudi učni in socialni prostor.
Zasebni kapital prepoznava priložnost. Blagovne znamke, ki prodajajo izdelke iz vertikalnih farm, izpostavljajo čistost, lokalnost in ničelni transport. A izdelki so pogosto dražji od običajnih in označeni kot »premium«. S tem pa ostajajo dostopni predvsem premožnejšim potrošnikom, ne pa širokemu krogu prebivalstva.
V Sloveniji to področje še ni razvito. Manjši projekti delujejo v Ljubljani in Mariboru, nekaj jih je v šolskih in lokalnih iniciativah. Glavna ovira ostaja stroškovna neučinkovitost in pomanjkanje prostora. Celovit sistem, ki bi nadomestil del tradicionalne pridelave, bi zahteval visoke vložke in zanesljive vire energije.
Zagovorniki poudarjajo, da mestne farme ne pomenijo nadomestila podeželju, temveč njegovo dopolnitev. Mesta naj bi skrbela za svežino in lokalnost, podeželje za obseg in osnovne zaloge. Kritiki pa opozarjajo, da se za mnogimi projekti skriva predvsem podoba “zelene preobrazbe”, ki je bolj všečna kot učinkovita.
Evropski parlament je že pred dvema letoma opozoril, da morajo urbana kmetijska prizadevanja postati del širše prehranske politike in ne ostati zgolj arhitekturni dodatki. Če bodo ostala znotraj tržnih niš, bodo od njih imeli koristi le redki. Če pa se bodo povezala s šolami, lokalnimi programi in skupnostmi, lahko resno prispevajo k prehranski odpornosti mest.
Mestne farme so tako na razpotju – lahko ostanejo simbolično zelišče na betonski strehi, lahko pa postanejo prelomna točka v razumevanju hrane in prostora. Pravo vprašanje ni, koliko solate zraste na strehi, temveč ali smo ob tem znova pripravljeni razmišljati o tem, od kod pride naš obrok.