Upokojenci, katerih pokojnine le redko presegajo simbolično vrednost, spadajo med najbolj ranljive skupine. Na pomoč jim priskočijo otroci ali humanitarne organizacije, saj si pogosto ne morejo privoščiti niti zdravil, kaj šele zdravniških pregledov. Plače in pokojnine so namreč pogosto pod 5 evrov na mesec.
Zdravstvo je eno najšibkejših področij. Bolnišnice v notranjosti države pogosto ostanejo brez elektrike, medicinske opreme in zdravil. Pacienti z resnejšimi težavami morajo potovati v Caracas, kjer pa zasebna oskrba pomeni strošek, ki presega večmesečne prihodke večine prebivalcev.
Varnost ostaja velika skrb. Ropi in ugrabitev ni malo, zlasti v nočnih urah in na obrobjih mest. Občutno zmanjšano zaupanje v policijo spodbuja ljudi, da se zanašajo na sosedske mreže in se izogibajo določenim območjem. Mnogo družin se iz večjih mest seli v manjše skupnosti, kjer je življenje sicer osnovnejše, a nekoliko varnejše.
Zadnja leta so milijoni ljudi zapustili državo. Najpogosteje odhajajo v Kolumbijo, Peru in Čile, v zadnjem času tudi v Španijo. V tujini pošiljajo denar domov, kjer ta pogosto pomeni razliko med lakoto in toplim obrokom.
Venezuela je še pred dvema desetletjema veljala za energetsko silo. Danes so mnoge črpalke prazne, številni kraji nimajo rednega dostopa do goriva, elektrike ali vode. Mesto Maracaibo je že skoraj simbol izpadov elektrike, medtem ko je na podeželju običajen prizor otrok, ki s kantami hodijo po pitno vodo.
Ob vsem tem prebivalci, ki vztrajajo v domovini, še vedno najdejo načine za življenje. Med njimi vlada posebna oblika solidarnosti. Delijo si kruh, varujejo drug drugega in ohranjajo skupnosti. A prihodnost ostaja nejasna, medtem ko razmere oblikujejo tako zunanje sankcije kot dolgoletne notranje težave.