Psihološki vzorci, ki spodbujajo vztrajanje za vsako ceno, prežemajo vsakdan. Pri delu, prijateljstvih in partnerskih odnosih vlada prepričanje, da je vztrajanje nujno, medtem ko se umik hitro razume kot napaka. Kljub temu se pogosto pojavijo trenutki, ko telo in um začneta pošiljati opozorila. Znakov je veliko: izčrpanost, nemir, razdražljivost in noči brez spanja.
Vedno več psihologov opozarja, da je vloga odpornosti napačno razumljena. Juan Rescalvo poudarja, da človek ni stroj, ki mora zdržati vsako breme. Po njegovih besedah poskus, da bi »prebil zid«, ne prinaša napredka, temveč rane. Če pa zna posameznik prisluhniti opozorilom, lahko pravočasno ustavi škodljivo dinamiko.
Rescalvo izpostavlja tudi pomen meja. Ne gre za to, da se človek pred težavami umakne ob prvem izzivu, temveč da zna prepoznati, kdaj se situacija sprevrže v breme, ki ga presega. Nekatere poti preprosto niso namenjene temu, da po njih hodimo dolgo. Po njegovem mnenju je prav sprejemanje te ugotovitve znak zrelosti.
Psihologija tako vse bolj poudarja, da se telo odzove prej kot um in človeku pošilja zelo jasna sporočila. Razlika med zdravo vztrajnostjo in destruktivno samozahtevnostjo je pogosto zelo subtilna. Ko notranji kompas kaže, da se človek premika v smer, ki mu jemlje energijo, je morda čas, da razmisli o spremembi poti. V takšnih trenutkih odpornost ne izgubi vrednosti – le pokaže drugo, manj izpostavljeno plat.