V zimskem času se zaradi temperaturne inverzije plast zraka nad mestom skoraj ne meša, kar pomeni, da se onesnaženje kopiči tik nad tlemi. Glavni viri onesnaženja ostajajo gost promet, industrijska dejavnost, neurejena gradbišča ter sezonsko kurjenje, ki se razširja tudi iz bližnjih kmetijskih območij. Dim, ki prihaja s požigov v sosednjih zveznih državah, lahko nad mestom obstane več dni.
Mestne oblasti so prebivalce pozvale, naj se zadržujejo v zaprtih prostorih, zlasti otroke, starejše in kronične bolnike. V več delih mesta so šole spremenile način izvajanja pouka, zdravniki pa poročajo o več primerih dihalnih zapletov, draženja oči in težav pri kroničnih bolnikih. Čeprav je tovrsten smog v New Delhiju pogost, tokratne vrednosti spadajo med najvišje to zimo, kar odpira vprašanja o neučinkovitosti dosedanjih ukrepov.
Podobno stanje poznajo številna velika mesta Azije. V Lahoreju smog redno ohromi promet, v Dhaki so škodljivi delci prisotni vse leto zaradi goste poselitve in gradnje. V Karačiju onesnaženje stopnjujejo tudi prašni vetrovi. Posebna zgodba je Ulaanbaatar, kjer pozimi prebivalci kurijo premog in druga trda goriva. Zaradi lege v kotlini se smog dolgo ne razkadi in mesto redno dosega najvišje koncentracije PM2.5 na svetu. V Beijingu so ukrepi v zadnjih letih prinesli nekaj izboljšav, a onesnaženje se v ogrevalni sezoni še vedno vrne.
Tudi Evropa ima svoje žarišča. Na Balkanu, v vzhodnih in južnih državah je pozimi onesnaženje pogosto posledica starega ogrevalnega sistema, zastarelih vozil in industrijskih virov. Sarajevo, Banja Luka, Valjevo, Skopje in številna mesta v Bolgariji in Romuniji redno beležijo vrednosti PM2.5, ki presegajo varne meje. Po zadnjih podatkih se je Ljubljana znašla med mestnimi središči z zmerno slabšo kakovostjo zraka – približno 310. mesto med 372 ocenjenimi v Evropi.
Tudi v večjih zahodnoevropskih mestih, kot so London, Pariz, Milano in Atene, k onesnaženju prispevajo dušikovi oksidi, predvsem zaradi prometa. Po ocenah Evropske agencije za okolje je več evropskih mest še vedno nad priporočili glede PM2.5, čeprav redko dosežejo vrednosti, primerljive z azijskimi velemesti.
Razlika med najbolj in najmanj onesnaženimi kraji je občutna. Medtem ko v nekaterih azijskih mestih letne povprečne koncentracije PM2.5 presegajo 100 mikrogramov na kubični meter, so v večjem delu Evrope pod 20. Vendar pa številna območja tudi na evropskem kontinentu še vedno ne dosegajo varnih vrednosti, predvsem tam, kjer prevladuje individualno ogrevanje in gost promet.
Okoljski strokovnjaki opozarjajo, da začasne prepovedi in opozorila ne zadoščajo. Potrebne so celovite spremembe – od prehoda na čistejše vire energije in izboljšanja javnega prevoza do ostrejšega nadzora industrije. Ker se onesnaženje ne ustavi na mejah, mora biti reševanje usklajeno in čezmejno.