Višje sodišče je pritrdilo ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da je Irena Tihec ravnala v silobranu. Presodilo je, da pred napadom ni imela realne možnosti umika ter da je bila dalj časa izpostavljena psihičnemu in fizičnemu nasilju. Po oceni sodišča je na dan dogodka nasilje doseglo vrhunec, obdolžena pa je v strahu za svoje življenje ukrepala v samoobrambi.
Zagovornica Vesna Györkös Žnidar je odločitev označila za pomembno tudi z vidika razumevanja nasilja v partnerskih odnosih. Po njenih besedah je sodišče pokazalo, da je pri presoji samoobrambnega ravnanja treba upoštevati širši kontekst in zgodovino nasilja, ne zgolj nekaj trenutkov samega dogodka.
Tožilstvo je ves čas postopka vztrajalo, da obdolžena ni ravnala v silobranu, temveč naklepno, zato je zanjo zahtevalo osem let zaporne kazni. Na oprostilno sodbo okrožnega sodišča iz julija lani sta se pritožila tako tožilstvo kot pooblaščenec oškodovank.
Okrožno sodišče v Mariboru je že lani presodilo, da dejanje ni kaznivo, saj je bila obramba posledica zaščite lastnega življenja pred nasilnim partnerjem. Sodišče je sledilo zagovoru Irene Tihec, da je med moževim napadom segla po nožu s kuhinjskega pulta, Aleš Tihec pa naj bi planil proti njej in se nanj nasadil.
Višje sodišče je zavrnilo tudi trditve, da obdolžena ni bila resno ogrožena oziroma da bi lahko pobegnila. Presodilo je, da se je znašla v položaju brez izhoda in da je bila njena obramba nujna ter sorazmerna glede na intenzivnost napada.