Junaka meseca februarja policista Nikola Velišček in Aleš Stražar

»Takoj po nastopu službe sva prejela obvestilo, da se z obrežja reke Save slišijo klici na pomoč. Ocenila sva, da najverjetneje prihajajo z območja urbanih vrtičkov v Črnučah, kamor sva prispela v nekaj minutah. S pomočjo občanov sva našla ponesrečenko, ki je bila v vodi potopljena do vratu in se je držala za vejevje grmičevja, da je ne bi odneslo. Takoj sva pričela z reševanjem in uspelo nama jo je izvleči iz vode, prav tako sva rešila tudi njenega psa,« sta reševalno akcijo za naš medij opisala pogumna policista.

Uspešnemu reševanju so sledili občutki olajšanja. »Oddahnila sva si, saj je bila gospa pri zavesti in odzivna, psiček pa je veselo tekal. Zelo kmalu po tem pa so na kraj že prišli gasilci in reševalci, ki so poskrbeli za gospo.« Sta se pa policista že takrat zavedala, kako ključno je bilo hitro posredovanje. Ponesrečenka je bila zaradi mrzle vode in močnega toka reke že na koncu z močmi in o srečnem koncu so odločale sekunde.

Za uspešno reševanje je bilo ključno, da sta bila Velišček in Stražar popolnoma zbrana in usmerjena le na reševanje sprehajalkinega življenja. »V takšnih trenutkih je vsekakor prisoten adrenalin in ni časa za pretirano razmišljanje. Misli so usmerjene le k temu, kako pomagati, kako kar najhitreje rešiti življenje in pri tem ne ogrožati lastnega,« razlagata moža v modrem.

Kot dodajata, je v kriznih trenutkih pomembno ohraniti trezno glavo tudi zaradi tega, da ne samo pričneš z reševanjem, ampak avtomatsko spotoma opraviš še druge pomembne stvari. Tudi na primer to, da nudiš informacije našemu klicnemu centru ter takoj obvestiš še druge osebe in službe, ki lahko nudijo nadaljnjo pomoč. »Postane pa z izkušnjami ohranjanje trezne glave veliko lažje. Policisti se namreč dobro zavedamo, da pri naši službi nepotrebna panika ne prinese ničesar dobrega.«

Takih posredovanj pa človek ne pozabi kar tako, in tudi vsega hudega vajena policista sta dogodek premlevala v valovih. »Tisto nočno izmeno mu nisva posvečala veliko pozornosti, saj sva imela še druge napotitve. Potem pa je prišla do naju novica, da je na postajo klical načelnik in nama čestital. Dokončna teža dogodka pa se je začela razkrivati, ko sva v sledečih dnevih prejemala pohvale sodelavcev in prošnje za intervjuje z medijskimi hišami,« pripovedujeta Velišček in Stražar.

Pravita, da ju je dejstvo, da je javnost dogodek sprejela izredno pozitivno, moralno zelo dvignilo. Vseeno pa sta po začetnem navalu pozornosti vsak po svoje reševalno akcijo premlevala še navznoter. Kot pojasnjujeta, se policisti po vsakem takem uspešnem posredovanju dodatno zavedata pomena svojega poklica in tega, zakaj so se odločili zanj. »Taki dogodki razširijo dojemanje vsestranskosti policijskega poklica in ponovno vnamejo iskrico, ki je bila prisotna že ob vstopu v policijske vrste.«

A naša junaka meseca februarja ne dvomita, da so vse to nove izkušnje za nadaljnje delo. »Danes dogodek ostaja le še prijeten spomin in naju navdaja z dobrim občutkom, da sva lahko pomagala rešiti življenje in ne nazadnje prispevala k pozitivnemu ugledu policije,« zaključujeta.