Postavitev združuje dela od prvega obdobja po končanem študiju v prvi polovici devetdesetih let do najnovejših projektov. Med začetnimi deli so tudi slike iz leta 1994, ki jih je galerija pridobila leta 2019 iz zasebne zbirke. Zanje je značilen gost nanos barve, ki sega tudi na robove nosilca, zato slike dobijo skoraj predmetni značaj. V njih se občasno pojavi komaj opazen figuralni obris, vendar umetnik ne izhaja iz delitve med figuralnim in abstraktnim slikarstvom. Podoba nastaja predvsem skozi materialnost barve in neposreden stik s površino slike.
Že v zgodnjih delih ima posebno mesto rdeča barva. Monokromne rdeče površine ustvarjajo občutek pulziranja svetlobe in prostorske globine, ki ne temelji na klasični perspektivi, temveč na delovanju barve in svetlobe. V naslednjih letih umetnik poglablja raziskovanje osnovnih elementov slikarstva – barve, svetlobe in materiala. Njegove slike pogosto nihajo med abstrakcijo in samostojno likovno prisotnostjo. Posebej ga zanimajo subtilni prehodi med različnimi odtenki rdeče, ki jih dosega z natančnim slikarskim postopkom. Slika tako nima izrazitega središča, temveč deluje kot enotno barvno polje.
V novejših delih se slike razvijajo v slikarske objekte, ki ustvarjajo vtis lastne svetlobe. Dela zažarijo v prostoru in z gledalcem vzpostavijo tih odnos, ki presega zgolj materialno prisotnost umetniškega dela. Po besedah kustosa Marka Košana slike delujejo kot svetlobni objekti, ki s svojo minimalistično obliko potrebujejo prostor in tišino, v kateri pride do izraza njihova krhkost.
Košan poudarja, da Rimeletova dela ustvarjajo svetlobni učinek, ki presega klasično pojmovanje slike. »Rimeletove slike-objekti generirajo lastno svetlobo, zato dela dobesedno zažarijo v prostoru. Njihova navidezna preprostost skriva meditativno izkušnjo, v kateri ima pomembno vlogo tudi praznina prostora,« je zapisal kustos.
V več kot tridesetletnem raziskovanju vidnega je svetloba postopoma postala osrednji element umetnikovega izraza. Ne nastopa več le kot del slike, temveč kot samostojen umetniški medij in izkušnja, ki se širi tudi v prostor okoli dela.
Oto Rimele, rojen leta 1962, je akademski slikar, glasbenik in univerzitetni profesor slikarstva ter risbe na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Diplomiral je na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani, svoje znanje pa je izpopolnjeval v Barceloni, Parizu, Londonu in Berlinu. V slovenskem prostoru deluje od začetka devetdesetih let in velja za enega vidnejših predstavnikov sodobnega slovenskega slikarstva.
Njegova umetniška govorica temelji na raziskovanju barve in svetlobe. V različnih obdobjih ustvarja dela z debelimi nanosi barve, monokromne slike ter slikarske objekte, pri katerih barvni robovi in svetlobni učinki projicirajo barvo v prostor galerije. Prav takšni svetlobni slikarski objekti so postali njegov prepoznavni znak, posebej poudarjen na razstavi Iluminacije leta 2003. Za to razstavo je leta 2024 prejel nagrado Prešernovega sklada.
Poleg slikarstva deluje tudi na glasbenem področju. Bil je soustanovitelj skupine Lačni Franz in je sodeloval tudi z zasedbo Laibach. V zadnjih letih zvokovne kompozicije vključuje v prostorske instalacije, v katerih povezuje podobo, prostor in zvok.
Rimeletov opus obsega slike, risbe, akvarele, grafike ter projekte na področju ilustracije, fotografije, scenografije in grafičnega oblikovanja. Med pomembnejšimi mednarodnimi predstavitvami so samostojna razstava v madridskem razstavišču Círculo de Bellas Artes, razstavi v Benetkah in na Dunaju, sodelovanje na pariškem Salon des Beaux Arts ter razstava akvarelov v galeriji DDA Prattovega inštituta v New Yorku.