Vincenta van Gogha je prevzela svetloba južne Francije. V Arlesu je našel odtenke, ki jih je iskal. Bratu Teu je zapisal: »Sonce, svetloba, ki jo lahko zaradi pomanjkanja boljšega izraza imenujem le rumena – bleda žveplova rumena, bleda limonina, zlata. Kako lepa je rumena barva!«
Z odkritjem novih pigmentov so slikarji lahko rumeno uporabljali z večjo močjo in svetilnostjo. Njihova dela so delovala, kakor da žarijo.
Razstava združuje okoli 50 umetniških del in predmetov iz obdobja med letoma 1850 in 1915. Poleg Van Goghovih del so predstavljena tudi dela več kot petnajstih drugih umetnikov, med njimi Marca Chagalla, Vasilija Kandinskega, Edouarda Maneta in Williama Turnerja.
Postavitev raziskuje, kakšne pomene je rumena nosila za umetnike. Poleg povezave s soncem je barva dobila številne simbolne razsežnosti, ki presegajo vidni svet.
Ob prelomu stoletja je rumena dobila vidno mesto tudi zunaj slikarstva. V literaturi in modi je postala znak sodobnosti in samostojnosti, hkrati pa je sprožila razprave. O tem pričajo rumene platnice avantgardnega časopisa The Yellow Book, ki jih je oblikoval ilustrator Aubrey Beardsley.
Za razstavo je islandsko-danski umetnik Olafur Eliasson ustvaril svetlobno postavitev. Svojo izkušnjo barve je opisal z besedami: »Vidim rdečo, vidim modro, a čutim rumeno.«