Zagovornik opozarja, da je zakonski rok za prilagoditev avtobusov za prevoz oseb z invalidnostmi potekel že konec leta 2020. Kljub temu večina medkrajevnih avtobusov še vedno ni dostopna, prevozniki pa ne zagotavljajo niti nadomestnih rešitev, kot to določa zakon.
V aktualni zadevi gre za osebo, ki uporablja električni invalidski voziček in se je želela z avtobusom odpraviti na fizioterapijo. Prevoz ji ni bil omogočen, saj avtobus ni imel ustrezne opreme, podjetje pa ji tudi ni zagotovilo alternative. Zagovornik je zato sprožil tožbo na podlagi Zakona o varstvu pred diskriminacijo.
»Gre za dolgotrajno in sistemsko neizpolnjevanje obveznosti države in prevoznikov. Ljudje z invalidnostmi so zaradi tega še vedno izključeni iz ene najosnovnejših storitev – javnega prevoza,« je povedal Lobnik. Ob tem je poudaril, da tožba ni usmerjena le v zaščito posamezne osebe, temveč predstavlja boj za enako dostopnost in dostojanstvo vseh ljudi z invalidnostmi.
Po njegovih besedah Slovenija zaostaja tudi za lastnimi zavezami, ki jih je sprejela z ratifikacijo Konvencije o pravicah invalidov, pa tudi z določili ustave in domače zakonodaje. »Nedostopnost javnih storitev ne pomeni le praktične ovire, temveč neposredno kršitev temeljnih človekovih pravic,« je še dejal Lobnik.
Zagovornik bo v prihodnjih mesecih nadaljeval s pravnimi postopki in pričakuje tudi sistemske odzive države. Mobilnost, kot poudarja, mora postati pravica vseh, ne privilegij zdravih.