V otroštvu in mladosti so ga obkrožala visoka pričakovanja – od družine, trenerjev, okolice – da bo postal vrhunski igralec. Do svojega 18. leta je bil ves čas osredotočen le na eno: uspeh na teniškem igrišču. A namesto občutka napredka in zadovoljstva je čedalje bolj tonil v notranji nemir, negotovost in samouničevalne vzorce.
Soočil se je z bulimijo in depresijo, ki ju je dolga leta skrival. Hrana je postala orožje proti samemu sebi, notranji glasovi pa stalni očitki o neuspehu. »Želel sem zmagovati, da bi bil ljubljen in sprejet, a sem se izgubljal,« je povedal v enem od intervjujev. Prelomni trenutek je doživel pri osemnajstih, ko je po dolgotrajnem zanikanju poiskal pomoč. Sprva so mu bile opora knjige, kasneje je začel obiskovati terapevte. To je bil začetek globokega osebnega preobrata.
Namesto da bi nadaljeval kariero na način, ki ga je uničeval, je začel razvijati odnos do sebe, temelječ na ljubezni, nežnosti in razumevanju. Na teniškem igrišču si je ob vsakem udarcu začel govoriti »imam se rad«, zapisoval si je stvari, ki jih ceni pri sebi, in postopoma spremenil svoj notranji dialog. Njegova igra se je izboljšala, začel je zmagovati, a tokrat z občutkom notranjega miru, ne potrebe po potrditvi. Ko je opazil, da mu zmage ne prinašajo več pristnega veselja, temveč lažno ljubezen okolice, se je odločil za drzen korak: pri 23 letih, ravno ko je bil v vrhunski formi, se je umaknil iz tekmovalnega sveta.
Tenis se je kmalu spet vrnil v njegovo življenje, vendar na povsem drugačen način. Igralci, ki so slišali za njegovo zgodbo, so ga začeli prositi za pomoč – ne kot klasičnega trenerja, temveč kot mentorja. Pepe se je osredotočil na čustveno komponento športa, kar je bila za mnoge revolucija, za druge pa čudna praksa, ki ne sodi v svet, kjer štejeta zgolj moč in zmaga. Kljub dvomom in kritikam je vztrajal in sčasoma postal referenca za drugačen pristop.
Pomembna prelomnica se je zgodila, ko je z njim začel sodelovati Marko Đoković, brat slovitega Novaka. Markovo čustveno okrevanje je opazil tudi Novak, ki je želel spoznati človeka, ki je njegovemu bratu pomagal najti notranji mir. Tako se je začelo dolgoletno sodelovanje med Đokovićem in Imazom. Skupaj sta raziskovala čustveno inteligenco, dihalne tehnike, meditacijo in predvsem pomen ljubezni do sebe. Imaz poudarja, da ni šlo za enosmerno mentorstvo: »On je delil z menoj, jaz z njim, oba sva rasla, vsak na svoj način.«
V desetih letih sodelovanja je Đoković postal ne le eden najboljših igralcev vseh časov, temveč tudi ena najbolj reflektiranih osebnosti v svetu športa. Imaz poudarja, da mentalna priprava predstavlja več kot polovico uspeha na igrišču. »Telo sledi umu. Če je ta zmeden, prestrašen ali poln dvomov, ne moreš igrati sproščeno. Z ljubeznijo do sebe ustvarjaš varno notranje okolje, v katerem zraste prava moč,« pojasnjuje.
Danes Imaz vodi delavnice po vsej Španiji in sodeluje s Špansko teniško zvezo, kjer izobražuje starše, trenerje in mlade igralce o pomenu čustvenega razvoja. Njegova knjiga, ki jo je napisal na povabilo založbe, razgalja njegove osebne boje in poti iz brezna. V njej se ne sramuje svojih ranljivosti, ampak jih vidi kot najmočnejši vir spoznanj. »Naše pomanjkljivosti so lahko najlepši del nas, če jih sprejmemo.« .