Povedala je, da si je dala še zadnjo priložnost, da se vrne na raven, na kateri je bila nekoč, a se to ni izšlo. »Prevečkrat sem šla z glavo skozi zid. Tokrat sem si rekla, da je dovolj,« je dejala. Po njenih besedah odločitev ni bila nenadna, treningom in pripravam je namenila vse poletje, a je kmalu postalo jasno, da napredek ne prihaja. Utrujenost na pripravah na Švedskem je doživela kot dodatno opozorilo, da nadaljevanje ne bi imelo smisla.
Že pred sezono je poudarila, da si olimpijskih iger ne želi brez rezultatov, ki bi bili v skladu z njenimi pričakovanji. Nastop sam po sebi zanjo ni imel vrednosti. Ko tega cilja ni mogla več zasledovati, je začela razmišljati o koncu in se odločila za novo poglavje.
Kot najlepši spomin kariere navaja bronasto medaljo s svetovnega prvenstva v Oberstdorfu leta 2021, osvojeno v ekipnem šprintu. Med pomembnimi dosežki izpostavlja tudi skupni seštevek Tour de Skija, kjer je bila pred tremi sezonami dvanajsta, ter deveto mesto na razdalji. Ponosna je na zmage v ekipnem šprintu in visoke uvrstitve v posamičnih nastopih, čeprav ob tem priznava, da so bili težki trenutki pogostejši od tistih lahkotnih.
V zadnjih letih so njeno pot zaznamovali zdravstveni zapleti. Po eni uspešnejših sezon se je soočila s sindromom RED-s, hkrati pa je družino prizadela bolezen sestre. Opisala je občutek, da je zadela v zid, iz katerega se ni več uspela pobrati. Okrevanje je bilo dolgotrajno, stik s tekmovanji se je izgubljal, slabši rezultati pa so jo močno bremenili. »V sebi nisem več imela ognja,« je povedala in dodala, da je prav izguba veselja do procesa pomenila jasno mejo.
Ko je odločitev sporočila trenerju, je začutila olajšanje. »Kot da mi je breme padlo z ramen,« je dejala. Novo leto zanjo pomeni tudi nove cilje, o katerih še ne želi govoriti. Pravi, da motivacije ne manjka, le usmerjena bo drugam.