Par v Franciji razkrinkan zaradi goljufanja socialne pomoči in luksuznega življenja
V francoskem kraju Gigean je razkritje para, ki je več let živel razkošno življenje ob sočasnem prejemanju socialne pomoči, sprožilo velik odziv javnosti. Preiskava je pokazala, da sta med letoma 2008 in 2013 izkoriščala različne oblike pomoči, med njimi RSA, APL in družinske dodatke, medtem ko sta v resnici posedovala vsaj 34 luksuznih vozil ter zbirko dragih ur in drugih predmetov, skupne vrednosti okoli 270.000 evrov.
Mož, zaposlen kot krovec, je uradno prijavljal zgolj 30.000 evrov letnega dohodka, žena pa se je predstavljala kot samohranilka brez prihodkov, s čimer sta povečevala upravičenost do prejemkov. Goljufija je ostala neodkrita več let, dokler davčni organi in Sklad za družinske prejemke (CAF) niso opazili očitnega neskladja med prijavljenim dohodkom in življenjskim slogom para.
Sodni postopek, ki se je zaključil 12. oktobra, je prinesel stroge kazni. Paru je bilo naloženo vračilo neupravičeno prejetih sredstev, plačilo denarnih glob ter zaporne kazni, odmerjene glede na njuno odgovornost. Vozila, nakit in druge dragocenosti so bile zaplenjene in prenesene v last države. Sodišče je razsodbo označilo kot primer načrtne in dolgotrajne prevare.
Primer je sprožil širšo razpravo v Franciji o tem, kako okrepiti nadzor nad socialnimi transferji, ne da bi hkrati otežili življenje poštenim družinam. Strokovnjaki opozarjajo na potrebo po tesnejšem sodelovanju med davčnimi in socialnimi organi ter na vzpostavitev sistemov zgodnjega opozarjanja, ki bi omogočili hitrejše odkrivanje podobnih zlorab.
Evropske institucije redno opozarjajo, da goljufije in davčne utaje slabijo gospodarstva in spodkopavajo zaupanje v demokratične procese. Zmanjšujejo sredstva za javne storitve, kot sta zdravstvo in šolstvo, ter povečujejo družbene neenakosti. Poleg tega opozarjajo tudi na vlogo davčnih oaz, kjer se pogosto skriva premoženje, izvzeto iz nacionalnih davčnih sistemov.
Primer iz Gigeana tako ne odpira le vprašanja kaznovanja posameznikov, temveč tudi nujnost bolj učinkovitega nadzora in varovanja solidarnosti, na kateri temelji socialna država.
