Po njegovih besedah gre za t. i. povezovalna vedenja, ki so značilna za družbene živali. Ta vedenja zmanjšujejo napetost, pomirjajo in krepijo povezanost v skupini. Ko pes položi glavo na človeka, ne gre le za prošnjo po pozornosti, temveč za način sporočanja, da se ob človeku počuti varno in umirjeno.
Stik s človekom pomaga psu uravnavati svoja čustva, kar potrjujejo tudi raziskave. Ob takšnem dotiku se sproščajo hormoni, kot sta oksitocin in endorfini, ki zmanjšujejo stres in spodbujajo občutek ugodja tako pri psu kot pri človeku.
V trenutkih tesnobe ali negotovosti pes pogosto išče bližino svojega skrbnika, saj ga doživlja kot varen pristan. Po besedah strokovnjaka pes takrat ne išče nujno božanja, ampak preprosto prisotnost – občutek, da ni sam. To vedenje je značilno za številne družbene sesalce, med njimi tudi človeka.
Fizični stik med človekom in psom ni le tolažba, ampak tudi način tihega pogovora, v katerem oba najdeta mir.