Glavna avtorica raziskave Francesca Tomlinson je pojasnila, da kratka obrazna kostna struktura pogosto vodi do zožitve zgornjih dihalnih poti, vendar sama po sebi ne določa resnosti težav. Zmanjšane nosnice, zadebeljena mehka nebnica in ozka sapnica dodatno otežujejo dihanje. »Pri ljudeh bi to lahko primerjali z dihanjem skozi slamico,« je opisala.
Raziskovalci so analizirali 900 psov iz 14 pasem v veterinarski bolnišnici Queen's. Uporabili so sistem ocenjevanja dihalne funkcije, s katerim so merili stanje pred in po kratkem naporu. Psi brez znakov nelagodja so bili označeni kot neprizadeti, prisotnost značilnih dihalnih zvokov pa je pomenila verjetno prisotnost sindroma.
Najvišje tveganje so pokazali pekinežani in japonski čini. Med pasmami z zmerno ogroženostjo so se uvrstili king charles španjel, shih tzu, briselski grifon, bostonski terier in bordeaujska doga. V skupini z nižjim tveganjem so bili stafordski bulterijer, cavalier king charles španiel, čivava, bokser in affenpinčer. Pri pomerancu in malteškem bišonu raziskovalci niso zaznali pomembnih dihalnih težav.
Analiza je pokazala, da tveganje povečujejo tudi kratka hrbtenica, močno vratno področje in prekomerna telesna teža. Po besedah Tomlinson je večji delež maščobnega tkiva povezan s kroničnimi zapleti, podobno kot pri obstruktivni spalni apneji pri ljudeh. Maščoba v predelu vratu zožuje dihalne poti, trebušna maščoba pa omejuje širjenje pljuč.
Kirurški poseg lahko ublaži anatomske omejitve, vendar strokovnjaki poudarjajo, da je nujen tudi nadzor telesne teže in ustrezna prehrana. Raziskava kaže, da se sindrom med pasmami in posameznimi psi kaže različno. »Nekateri psi so blago prizadeti, drugi pa doživljajo hudo dihalno omejitev, spalno apnejo, pregrevanje ali celo kolaps,« je opozorila Tomlinson.