To pomeni, da imajo korporacije, kot so Microsoft, Google, Meta in Amazon, pod določenimi pogoji obveznost izročiti podatke ameriškim oblastem – ne glede na to, kje so ti shranjeni. Tudi če so strežniki v Evropi, so pravno še vedno dosegljivi Washingtonu. Med podatki so lahko komunikacije med vladami, občutljive informacije iz bolnišnic, pogovori prek videopovezav in podatki o uporabnikih, shranjeni v oblačnih storitvah.
Francija je ena redkih evropskih držav, ki se je na to odzvala konkretno. Država je že začela uvajati nacionalno platformo Visio kot zamenjavo za Zoom in Teams. Gre za odprtokodno rešitev pod nadzorom francoske vlade, zasnovano z mislijo na podatkovno suverenost. Platformo že preizkuša okoli 50.000 uporabnikov, cilj pa je, da bo do leta 2027 v uporabi v vseh javnih ustanovah in večjih podjetjih. Javne uprave se še vedno v veliki meri zanašajo na orodja ameriških podjetij, kar pomeni visoko izpostavljenost tveganjem za uhajanje podatkov, nadzor in zlorabe.
Svetovalna hiša Gartner ocenjuje, da bo moral vsak narod za zaščito digitalne suverenosti nameniti približno 1 odstotek svojega BDP. Ta sredstva naj bi bila namenjena za krepitev preglednosti programske opreme, nadzora nad podatkovnimi centri, zaščito pred krajo identitet in digitalnimi goljufijami ter za obvladovanje tveganj, ki jih prinašajo umetna inteligenca in lažne vsebine (deepfake).
Zahteve po večji neodvisnosti so tudi odgovor na dejstvo, da se pojavljajo nova pravila glede vsebin, avtorskih pravic, umetne inteligence in intelektualne lastnine. Čeprav gre pri geopatriaciji še za razmeroma nov izraz, pa vse bolj zaznamuje resne sistemske premike v razumevanju digitalne suverenosti v Evropi.