Oskrbniki so v gnezdu pred približno štirinajstimi dnevi opazili premikanje, nato pa zagledali golo, še neoperjeno kepico – znak, da je valjenje uspelo. Starša skrbno hranita in grejeta mladiča, osebje pa skrbi, da ima družina mir in stabilno okolje. Prvi dnevi so ključni za razvoj, zato se osebje Tropske hiše obnaša izjemno previdno.
Po besedah ustanovitelja Simona Cirkulana je vsak primer izleganja te vrste v ujetništvu redkost in predstavlja pomemben korak pri njenem ohranjanju. Nikobarski golobi, ki jih v Tropski hiši gojijo že nekaj časa, prihajajo iz različnih evropskih ustanov, kar omogoča vzrejo z visoko genetsko raznolikostjo. Samec Niko in tri nesorodne samice so osnova za vzdržno populacijo.
Nikobarski golob je prepoznaven po kovinsko bleščečem perju zelenih, modrih in bakrenih odtenkov ter značilnem belem repu. Gre za najbližjega še živečega sorodnika izumrlega dodoja. V naravi živi na otočjih jugovzhodne Azije in Tihega oceana, a se zaradi uničevanja življenjskega prostora, vnosa plenilcev in lova njegova prisotnost hitro zmanjšuje. Mednarodna zveza za varstvo narave (IUCN) ga uvršča med skoraj ogrožene vrste.
Vzreja v nadzorovanem okolju, kot jo omogoča Tropska hiša v Celju, prispeva k ohranjanju genetske raznolikosti, ustvarja rezervne populacije in krepi ozaveščenost obiskovalcev. Tokratni uspeh pomeni pomemben mejnik tako za lokalno ustanovo kot za širša prizadevanja v evropskem prostoru.