Reggaeton je zvočna kulisa generacijskega preloma
Reggaeton je danes prisoten povsod – iz radijskih valov, zvočnikov mobilnih telefonov, nočnih klubov in stadionov se širi glasba, ki je postala simbol svetovne mladine. Pesem Despacito je drugi najbolj gledani video na YouTubu, a hkrati je reggaeton eden najbolj zavračanih glasbenih žanrov med starejšo populacijo, ki ga povezuje z nazadovanjem kulture in površinskostjo.
Kulturni kritik in profesor Oriol Rosell v svoji novi knjigi Matar al papito. Por qué no te gusta el reguetón (y a tus hijos sí) razčlenjuje, zakaj ta razkol med generacijami ni le glasbeni, temveč kulturni in simbolni. Reggaeton po njegovem mnenju pomeni konec prevlade belega pop-rocka in začetek novega obdobja urbane glasbe, ki bolje odraža čutenje in družbene realnosti nove generacije.
Rosell poudarja, da današnji pop-rock komajda odstopa od tistega izpred 25 let, medtem ko reggaeton z estetskimi in družbenimi prelomi bolje odraža čas, v katerem živimo. Platforme, kot je YouTube, omogočajo staršem, da ostajajo ujeti v glasbo svoje mladosti, medtem ko njihovi otroci tvorijo nova glasbena ozemlja. Po njegovem je tisto, kar odrasli pri reggaetonu najbolj zavračajo, zavedanje, da niso več nosilci kulturne avtoritete.
V reggaetonu se po Rosellovem mnenju zrcali tudi družbena resničnost brez iluzij: denar je postal vrednota brez oklevanja, razkazovanje bogastva pa logičen odgovor na občutek prekarnosti in razpad meritokracije. Urbana glasba se ne pretvarja, da ima alternativo kapitalizmu, temveč ga sprejema kot edino obstoječo resničnost. To, da se ta izjava sliši v španščini ali angleščini z latinoameriškim naglasom, pri marsikomu sproža nelagodje, ki ima korenine tudi v etničnih in razrednih predsodkih.
Rosell opozarja, da reggaeton ni več ločen žanr, temveč sestavni del popularne glasbe. Poleg veteranov, kot so Don Omar ali Tego Calderón, danes prevladujejo imena kot Rosalía, Karol G in Bad Bunny, ki po njegovem mnenju s svojo ustvarjalnostjo presegajo vse meje, tako žanrske kot estetske.
Naslov knjige ni naključen – Matar al papito se nanaša tako na frazo iz reggaetona kot na simbolični konec očetovske avtoritete. Reggaeton je, po Rosellu, zvok kulturne emancipacije, kjer mladina postavlja nova pravila, brez potrebe po potrjevanju starejših. In čeprav odrasli v njem pogosto vidijo le perreo in površinsko zabavo, je v resnici zrcalo dobe, kjer je bežanje v glasbo postalo ena redkih oblik odpora proti negotovosti vsakdana.
