Stallone in tišina izza zvezdniške slave
Za zvezdniško podobo Sylvestra Stallonea, ki je zaslovel v vlogah Rocky in Rambo, se skriva globoka osebna zgodba, ki je za igralca predstavljala največji življenjski izziv. Medtem ko je osvajal filmski svet, je v zasebnosti prejemal težke udarce, eden najhujših pa je prišel, ko so njegovemu sinu Seargeohu diagnosticirali avtizem.
Stallone se spominja, da je bil njegov sin do drugega leta starosti živahen in odziven, nato pa se je začel zapirati vase, zavračati stik in se umikati. Diagnoza je bila nepričakovana in boleča. »Vprašal sem zdravnika, kaj bo lahko počel, pa mi je odvrnil: nič,« je povedal Stallone in priznal, da so ga te besede zarezale globlje kot karkoli, kar je kdaj slišal na filmskem setu.
Diagnoza je sovpadla z vrhuncem igralčeve kariere. Film Rocky je dosegel nepričakovan uspeh, a medtem ko so mu industrija in občinstvo priznavali status filmskega junaka, je doma doživljal realnost, s katero se je težko sprijaznil. »To me je naredilo zelo nestrpnega do ljudi, ki imajo vse, pa obupajo. Jaz sem imel otroka, ki je potreboval vse, pa ni imel izbire,« je pojasnil igralec.
Poleg čustvenih bremen se je moral Stallone soočiti tudi z zahtevami, ki jih prinaša starševstvo otroka s posebnimi potrebami – v času, ko se o avtizmu še ni veliko govorilo in sistemske podpore skoraj ni bilo. »Včasih se vprašaš, če si ti kriv. Drugič si rečeš, da je morda tako prav,« je razmišljal igralec, ki priznava, da ga je osebna izkušnja spremenila bolj kot katerakoli vloga.
Zadnjič, ko se je popolnoma zlomil, je bilo, ko je izvedel za sinovo diagnozo. Takrat je, kot pravi, občutil bolečino, ki je ne zna primerjati z ničemer. Kljub vsemu se je odločil, da Seargeohevo zasebnost zaščiti pred javnostjo in mu omogoči mirno življenje.
Stallone je s svojo zgodbo pokazal, da za zunanjo močjo pogosto tiči notranja ranljivost. Čeprav ga svet pozna kot simbol trdnosti in nepopustljivosti, je prav njegova vloga očeta razkrila drugo plat – tisto, ki se bori tiho, stran od žarometov.
