Dovnik izpostavlja, da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije upravlja z več kot šestimi milijardami evrov letno, kljub temu pa se pacienti soočajo s čakalnimi dobami, pomanjkanjem zdravnikov in nezadovoljstvom zaposlenih. Po njegovih besedah sedanji sistem zaznamujejo zakonsko privilegiran položaj javnih zdravstvenih zavodov, monopol ZZZS pri zbiranju in razdeljevanju sredstev ter organizacija državnih zdravstvenih ustanov po zakonu o zavodih.
Po njegovem mnenju takšna ureditev vodi v nepregledno porabo denarja in povečuje tveganje za korupcijo. Hkrati opozarja na administrativne obremenitve zaposlenih in centralno razporejanje sredstev, ki po njegovih besedah pogosto ne sledi potrebam pacientov.
Kot posledice trenutnega sistema navaja pomanjkanje zdravstvenega kadra, preobremenjenost zaposlenih, paciente brez izbranega osebnega zdravnika ter dolge čakalne dobe. Ob tem opozarja tudi na nastajanje vzporednega sistema zdravstvenih storitev, kjer del pacientov do obravnave pride z neposrednim plačilom storitev.
Po njegovem mnenju bi bilo treba pacientom omogočiti večjo svobodo izbire izvajalca, zdravstvenim delavcem pa več možnosti pri organizaciji dela. Predlaga tudi krepitev primarne ravni zdravstva, zmanjšanje administrativnih obremenitev ter boljše plačilo zaposlenih v zdravstvenem sistemu.
Dovnik poudarja, da bi moral vsak izvajalec, ki izpolnjuje strokovne pogoje glede kadra, opreme in prostorov, pod enakimi pogoji sodelovati pri izvajanju zdravstvenih storitev za javna sredstva. Ob tem meni, da bi večja konkurenca med izvajalci in plačniki lahko prispevala k bolj učinkovitemu delovanju sistema.
V zapisu se dotika tudi vloge koncesionarjev. Po podatkih Zdravniške zbornice Slovenije je bilo avgusta 2025 v državi 7482 zdravnikov brez zobozdravnikov, od tega jih je 7243 delovalo v javni zdravstveni mreži, med njimi 844 koncesionarjev. Koncesionarji so tako predstavljali nekaj več kot 11 odstotkov zdravnikov v javnem sistemu. Po podatkih ZZZS naj bi za svoje delo prejeli približno 15 odstotkov vseh sredstev, namenjenih zdravstvu.
Dovnik meni, da koncesionarji pogosto ponujajo dostopnejše zdravstvene storitve in predstavljajo pomemben del javne zdravstvene mreže. Hkrati opozarja, da razprave o zasebnih izvajalcih pogosto zasenčijo druge težave sistema, med njimi upravljanje investicij, nabavo opreme in druge stroške.
Po njegovih besedah Slovenija potrebuje zdravstveni sistem, ki bo evropsko primerljiv, varen, kakovosten in dostopen. Ob tem poudarja, da bodo prihodnje odločitve o razvoju sistema pomembno povezane tudi s političnimi programi in volilnimi odločitvami.