Monchi o razlikah med Anglijo in Španijo, o Ivanu Rakitiću in o svojih najboljših nakupih,

V Sevilli ste postali znani po prepoznavanju mladih talentov, ki so kasneje postali zvezde. Kaj je skrivnost tega? Kako ste na tem vsakodnevno delali?
Ko sem prišel v Sevillo, sem imel v osnovi jasno predstavo o nečem, in sicer o tem, da moram ustvariti strukturo, model športnega upravljanja, ki bi nam omogočil, da prehitimo druge klube pri odkrivanju talentov. Ampak nisem bil več samo jaz. Verjamem, da naš uspeh ni bil le v odkrivanju talentov, ampak tudi v njihovem upravljanju. To je prav tako pomembno. Mislim, da smo bili dobri detektorji, pa tudi dobri menedžerji.

In to je bila naša linija, vedno z roko v roki s trenerjem, da bi poskušali najti profile, ki bi jih trener lahko uporabil. In to je skupaj z rastjo kluba iz druge lige očitno povečalo prepoznavnost igralcev, kar je povečalo njihovo vrednost.

Kako je prišlo do prihoda Danija Alvesa za samo 500.000 evrov?
Bilo je zelo zapleteno, ker je Daniel, ne vem, če se spomnite, prišel na posojo za 18 mesecev januarja 2003. Sreča, v narekovajih, za nas, nesreča za njegov matični klub, je bila, da so preživljali dramatičen finančno trenutek, zato smo lahko izkoristili to situacijo in ga kupili po nižji ceni, kot je bila dogovorjena.

Danielov primer je zelo netipičen. Igralca ne kupiš za 600.000 dolarjev, približno toliko je stal, in ga pet let kasneje prodaš za več kot 40 milijonov, ampak v tej karieri osvojiš ne vem koliko naslovov, in to je eden od tisoč.

Očitno ima ta otrok veliko 'staršev', ne le športno vodstvo. Vodstvo Caparrosa takrat, vodstvo Juandeja Ramosa pozneje, rast kluba, igralec sam, ki je bil izjemen profesionalec. Vsi pogoji za popoln podpis so bili izpolnjeni.

Ivan Rakitić? Še en primer, ko je kupil poceni, v narekovajih, in nato imel odlično kariero.
Prišel je praktično zastonj, ker se mu je pogodba s Schalkejem iztekla. Pri Ivanu, ki je bil prav tako januarska okrepitev, je bilo po naključju tudi nekaj okoliščin. Prišel je v zapletenem času in mislim, da je bil prav on prvak rasti našega kluba.

Bila je situacija, v kateri so vsi pridobili, saj je bil izjemen profesionalec, ki se je tudi zelo dobro prilagodil. Navsezadnje ne smemo pozabiti, da so nogometaši ljudje in da je veliko igralcev, ki ne igrajo dobro, ker se ne znajo prilagoditi. V Ivanovem primeru je bilo vse zelo enostavno. In njegova prilagoditev na Sevillo je bila takšna, da se danes ima za le še enega Seviljčana.

Da, zdi se mi bolj andaluzijski kot hrvaški. Želel sem vprašati tudi o tem, ali se v procesu novačenja, v primeru Ivana in Danija Alvesa, srečate z igralci? Ali opravljate video klice ali greste na tekme in se, ne vem, pogovorite na kavi? Kakšen je postopek?
Poskušam spoznati osebo. In obstajajo situacije, ki ti omogočajo, da se z njim usedeš in ga vidiš osebno. Obstajajo tudi druge situacije, video klici, kjer nam danes tehnologija omogoča veliko več. Ampak vedno se poskušam pogovoriti, da vidim, kakšen je, ali je navdušen nad prihodom, ali je lačen, ali je profesionalen, ali pozna slog igre in ali ima rad nogomet.

Vse te stvari so pomembne, ko gre za izdelavo celotnega profila igralca, tako da se ne osredotočamo le na taktične, tehnične ali fizične vidike, ampak tudi na človeški vidik.

Ste opazili razliko med delom kot športni direktor v Premier ligi in delom v Španiji, na primer v La Ligi?
No, drugače je, dramatična razlika je v modelu Aston Ville, kjer je figura trenerja na vrhu piramide; on je oseba, ki je odgovorna za klub na športni ravni. Potem je tu seveda še lastništvo. To v Španiji običajno ne obstaja.

Figura športnega direktorja v Angliji je veliko bolj v ozadju, kar vam omogoča tudi bolj mirno delo. Nimate toliko izpostavljenosti kot v Sevilli ali Rimu. Tudi odnos z mediji je bolj oddaljen. Tam skoraj nisem imel intervjujev; ni vsakodnevno delo, da bi vas poklicali. Vse je nekoliko bolj v ozadju, nekoliko tišje, kar vam daje več časa, manj pritiska.

In potem, no, Premier liga je model, ki bi mu morali slediti vsi, vključno z La Ligo. V tem leži njen uspeh. Torej, to je bila drugačna profesionalna izkušnja, a zelo, zelo zanimiva.

Marcus Rashford (zdaj pri Barceloni), ki ste ga spremljali med svojim časom pri Aston Villi in ga uspeli pridobiti. Katere so bile ključne točke pri prepričevanju?
Ključ je bil Unai. Unai mu je že v pogovoru z Marcusom rekel: 'Glej, Marcus, prepričan sem o tebi. Dali ti bomo priložnost igrati v Premier ligi.' Uspelo mu je posredovati vse, kar je Marcus potreboval od njega. In najboljše je, da se je to uresničilo, to je pomembno. Marcus je igralec z zavidanja vredno tehnično in fizično ravnijo, vrhunski igralec.

Kdo je bil pri vsem tem najtežji pogajalec?
Mnogi. Vedno rečem Daniel Levy, morda eden najtežjih za pogajanja. Tottenham je bil vedno težaven klub, ampak na splošno najdete zelo sposobne ljudi, z veliko argumenti, in so zapleteni.

Tri najboljše okrepitve, ki ste jih naredili? Se boste potrudili ali ne?
Popolna okrepitev je Daniel Alves. Kljub vsemu je pomenilo odkriti igralca praktično iz nič, ga prilagoditi, ga pripraviti do igranja v vašem klubu, osvojiti naslove in ga nato prodati za veličasten kapitalski dobiček. Torej, mislim, da je to Daniel.

»Potem jih je še veliko. Morgan Rogers, če naštejem enega najnovejših, lahko pa govorimo tudi o Fabiánu, Kanoutéju, Gameiru, Bacci, Diegu Carlosu.« Z drugimi besedami, veliko jih je za pogledati.

Ali so kakšne zvezde, ki ste jih skoraj podpisali, a je posel propadel?
Ja, no, mislim, da sem vam že povedal o slavnem ne-podpisu Robina van Persieja, igralca, ki smo ga v bistvu že podpisali. Pravzaprav sem bil v Rotterdamu, da bi vse zaključil, in v tej slepi ulici se je vmešala evropska sila, kot je Arsenal, in nas pustila z medom na ustnicah. In no, žal takrat ni bil zelo znan in presenečenje je bilo veliko. Ko pogledate Robinovo kariero, je razočaranje še večje. Ampak no, zgodi se, kajne?