Slovenski arheologi odkrili prazgodovinske lovske megastrukture na Krasu
V eni najuglednejših znanstvenih revij na svetu, Proceedings of the National Academy of Sciences (PNAS), je bil danes objavljen članek slovenskih arheologov, ki razkriva eno najpomembnejših prazgodovinskih odkritij v Evropi. Na območju Krasa so s pomočjo laserskega snemanja iz zraka, terenskih raziskav in izkopavanj prepoznali več kilometrov dolge kamnite strukture, ki so jih prazgodovinske skupnosti uporabljale za množični lov na divjad.
Raziskavo sta izvedla izr. prof. dr. Dimitrij Mlekuž Vrhovnik z ljubljanske Filozofske fakultete in dr. Tomaž Fabec iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Odkrili so štiri monumentalne suhozidne strukture v obliki lijaka, ki se zaključujejo v naravnih vrtačah ali pod skalnimi previsi. Tam so bile postavljene kamnite pasti, v katere so prazgodovinske skupnosti usmerjale divje živali, najverjetneje jelenjad. Strukture so dolge od nekaj sto metrov do več kot tri kilometre in so umeščene v naravne prehode kraške planote.
Izkopavanja v eni od pasti so pokazala, da je bila ta že opuščena okoli 3500 let pred današnjostjo. To pomeni, da so bile strukture zgrajene verjetno že konec zadnje ledene dobe ali v začetku holocena – več tisoč let pred začetkom kmetijstva. Do zdaj so bile podobne lovske megastrukture znane le iz puščavskih območij Bližnjega vzhoda in severne Afrike. Odkritje na Krasu tako prvič kaže, da so bile takšne oblike organiziranega množičnega lova prisotne tudi v evropskem prostoru.
Strukture razkrivajo izjemno stopnjo organizacije: načrtovanje poteka poti čred, usmerjanje gibanja živali z uporabo naravne topografije, izgradnja kilometrov dolgih suhozidov ter kolektivno delo večjih skupin. Gradnja takšnih objektov je zahtevala poglobljeno znanje o gibanju živali, poznavanje kraške pokrajine in dolgotrajno vzdrževanje.
Takšni množični lovi so lahko zagotavljali obsežne sezonske količine mesa, ki jih posamezna gospodinjstva ne bi mogla porabiti. To pomeni, da so bile strukture verjetno povezane z večjimi skupnostmi, s sezonskimi zborovanji, skupinskimi gostijami in morda tudi s simbolnimi in obrednimi praksami.
Slovensko odkritje predstavlja izjemen prispevek k razumevanju evropske prazgodovine. Kaže, da so že lovske skupnosti obvladovale prostor v velikem merilu, zmožne organizacije zapletenih infrastrukturnih sistemov in kolektivnega delovanja. Kraške pasti tako niso le redka najdba, temveč manjkajoče poglavje v zgodovini človekovega sobivanja z naravo.
