Evropa se 80 let po porazu nacizma znova sprašuje, kaj pomeni »nikoli več«

To obdobje je rodilo zavezništva, mednarodne ustanove in človekove pravice kot temelj civilizacije. Evropa, ki se je nekoč delila na zmagovalce in poražence, se je povezala v skupnost narodov. Vendar se danes, 80 let pozneje, mnoge od takratnih gotovosti krhajo. Mesta, ki so nekoč slavila mir, od Pariza do Moskve, znova občutijo negotovost. Skoraj tretjina mladih v Evropi ne pozna več pomena izraza holokavst, v nekaterih državah pa narašča podpora avtoritarnim režimom.

Razumevanje začetkov druge svetovne vojne zahteva pogled v čas po prvi. Leta 1919 podpisana Versajska pogodba je Nemčiji naložila stroge pogoje, ki so spodbudili gospodarsko in politično nestabilnost. Ta tla so bila rodovitna za vzpon nacizma in Adolfa Hitlerja, ki je bil januarja 1933 izvoljen za kanclerja. Le leto pozneje je Nemčija postala diktatura, kasneje pa je postopoma priključila Avstrijo in Češkoslovaško.

Diplomacija, ki je želela Hitlerja pomiriti, je spodletela. 1. septembra 1939 je Nemčija napadla Poljsko, kar je sprožilo svetovni konflikt. Medtem ko so zavezniki iz Zahoda poskušali ustaviti nacistično širjenje, je Sovjetska zveza iz vzhoda prevzela svoj delež Poljske. Skupaj z Nemčijo je do leta 1941 kršila sporazum, ko je Hitler sprožil operacijo Barbarossa in napadel Sovjetsko zvezo. Vojna je nato postala globalna tudi zaradi japonskega napada na Pearl Harbor decembra 1941, kar je pripeljalo do vstopa ZDA.

Odločilne bitke so sledile v Stalingradu, Normandiji in nazadnje v Berlinu. Sovjetske čete so ob ogromnih izgubah zavzele nemško prestolnico. Po Hitlerjevem samomoru 30. aprila 1945 so zavezniki podpisali kapitulacijo Nemčije. Ker Stalin ni priznal podpisa v Reimsu, je bil drug dokument podpisan 9. maja v Berlinu, zato Rusija še danes praznuje ta dan kot Dan zmage.

Čeprav je bilo zavezništvo tisto, kar je končalo vojno, se je svet hitro razdelil na dva bloka. Združene države in Sovjetska zveza sta stopili v hladno vojno, v kateri se nista nikoli neposredno spopadli, a sta krojili konflikte drugod po svetu. Ameriški Marshallov načrt in Deklaracija o človekovih pravicah so predstavljali temelje novega reda, a so se kljub temu vrstili spopadi – v Koreji, Vietnamu, na Bližnjem vzhodu in v kolonijah.

Posebej temno poglavje vojne je bil holokavst. Judje, Romi, invalidi, homoseksualci in drugi, ki jih je nacistični režim označil za manjvredne, so bili sistematično iztrebljeni. Umorjenih je bilo šest milijonov Judov, več sto tisoč Romov in številni drugi. Vzpostavljena so bila taborišča smrti, kjer so žrtve pobijali v plinskih celicah, njihove zgodbe pa še danes opominjajo na nujnost spomina.

Japonski del vojne se je končal po jedrskem napadu na Hirošimo in Nagasaki avgusta 1945. Ocenjuje se, da je zaradi teh bomb umrlo več kot 200.000 ljudi. Svet je takrat prvič videl uničujočo moč atomske energije, ki je zaznamovala novo dobo in začela jedrsko tekmo.

Druga svetovna vojna je zahtevala ogromno žrtev – med drugim 7,5 milijona umrlih v Sovjetski zvezi, 3,5 milijona v Nemčiji, 405.000 v ZDA in več kot dva milijona na Kitajskem. Gospodarske posledice so bile prav tako uničujoče – Evropa je bila razrušena, v Franciji je bilo uničenih več kot dva milijona domov.

Kljub temu je po vojni nastal svet, ki je želel temeljiti na sodelovanju, pravičnosti in mednarodnem redu. Vendar danes obujeni spomini na vojno opozarjajo, da vrednote niso samoumevne. V mnogih državah se ponovno pojavljajo ideologije, ki slavijo preteklost, potvarjajo zgodovino in spodbujajo sovraštvo. V Nemčiji narašča podpora skrajni desnici, v Italiji vlada stranka, ki ne obsoja Mussolinijevih zločinov, Rusija je napadla Ukrajino in s tem izzvala temeljne dogovore po drugi svetovni vojni.

Zato je 8. maj dan za razmislek. Spomniti se moramo, kaj se je zgodilo, zakaj in kako se lahko ponovi, če ne bomo pozorni. Danes ni dovolj, da vemo, kaj pomeni »nikoli več«, treba je vedeti tudi, zakaj se ta obljuba vedno znova znajde na preizkušnji.