Izbira papeža ni bila vedno udobna – zgodovina konklavov razkriva številne stiske
Kardinali elektorji, ki bodo v sredo vstopili v konklave za izbiro novega papeža, bodo tokrat opravili nalogo v precej bolj udobnih razmerah kot mnogi njihovi predhodniki. Zgodovina volitev papežev razkriva številne primere špartanskih pogojev, dolgih odločitev in celo fizičnih pritiskov na volivce, da bi izid konklava čim prej dosegli.
Eden najstarejših zapisov o izbiri papeža sega v leto 236, ko naj bi po poročanju Evzebija Cezarejskega bel golob pristal na glavi vernika Fabijana, kar so zbrani dojeli kot božje znamenje in ga izvolili za papeža. V zgodnjem krščanstvu so papeža izbirali verniki rimskega plemstva in duhovniki, vendar so se v ta postopek pogosto vmešavali vplivneži. Leta 532 je tako ob smrti papeža Bonifacija II. potekalo obsežno podkupovanje, izvoljeni duhovnik Mercurius pa si je kot prvi papež spremenil ime in postal Janez.
Leta 1059 je papež Nikolaj II. določil, da papeža lahko volijo le kardinali. To je kasneje pravno utrdil Aleksander III., ki je uvedel dvotretjinsko večino kot pogoj za izvolitev. Ker pa so volitve pogosto trajale predolgo, so kardinale začeli zapirati, dokler se niso dogovorili.
Eden najbolj znanih primerov se je zgodil leta 1241, ko so kardinale zaprli v razpadajočo stavbo brez osnovnih higienskih pogojev. Po več kot dveh mesecih je eden od kardinalov umrl, preostali pa so izvolili Goffreda Castiglionija – novega papeža Celestina IV. Še daljši je bil konklave po smrti papeža Klemna IV., ki je trajal skoraj tri leta. Kardinali so bili zaprti v Viterbu, kjer so jim prebivalci zaradi počasnega odločanja odstranili streho. Volitev papeža Gregorja X. je nato spodbudila uvedbo strožjih pravil – od takrat so kardinali zaprti »cum clave« (s ključem), hrano pa jim postopoma omejujejo.
Z leti so se pogoji izboljšali, a težav ni manjkalo. Med konklavom leta 1978, ki je potekal v avgustovski vročini, so kardinali zaradi neznosnih razmer skoraj zahtevali prekinitve. Janez Pavel II., izvoljen v tistem letu, je zato kasneje naročil gradnjo Doma svete Marte – sodobne stavbe, kjer kardinali danes bivajo med volitvami.
V preteklosti so konklavi trajali tudi po več deset dni, a so se v zadnjem stoletju postopoma skrajšali. Leta 1922 so kardinali papeža Pija XI. izvolili v petih dneh, Benedikta XVI. pa leta 2005 v dveh dneh po štirih glasovanjih. Podobno hitro je bil leta 2013 izvoljen tudi Frančišek, kar kaže, da imajo današnji kardinali ne le boljše pogoje, ampak tudi večjo enotnost pri odločanju.
