Ob cvetenju na Blejskem jezeru poziv k prenehanju hranjenja rib in vodnih ptic

Pristojno ministrstvo ob tem poziva ljudi, naj ne hranijo rib in vodnih ptic.

Kot so sporočili z ministrstva za naravne vire in prostor, je pojav oblikovanja površinskih prevlek zelo spremenljiv in nepredvidljiv ter močno odvisen tudi od vremenskih razmer. V prihodnjih dneh se lahko na površini oblikuje debelejša prevleka, lahko pa zaradi vetra potone in začasno izgine s površine. Cvetenje cianobakterije lahko vztraja še nekaj tednov, z višanjem temperature pa bo postopoma upadalo.

Cvetenje se je v Blejskem jezeru v preteklosti pojavilo že velikokrat. Glavni vzrok je prevelik vnos hranil v jezero, ki izhaja iz več virov. V jezero se stekajo vode iz zaledja, ki vanj spirajo dušikove spojine in fosfor, dodaten vir hranil pa je tudi hranjenje rib in vodnih ptic. "Z ustreznim ravnanjem lahko tudi sami zmanjšamo vnos hranil v jezero in vplivamo na manjšo intenzivnost cvetenja fitoplanktona," so pozvali na ministrstvu.

Ljudje ob jezerih in drugih večjih vodnih površinah najpogosteje hranijo labode, race mlakarice, liske in rečne galebe, za hranjenje pa uporabljajo ostanke hrane, še posebej kruha. Čeprav je vzvod za hranjenje želja pomagati, pa je tovrstno početje za vodne ptice in celoten ekosistem škodljivo, so opozorili na ministrstvu.

"Hrana, s katero ljudje hranimo vodne ptice, je zanje večinoma neustrezna, celo škodljiva," so izpostavili in pojasnili, da se kruh v prebavilih vodnih ptic zaradi prisotnosti vode napihne in razširi ter lahko povzroči njihov pogin. Vodne ptice se tudi hitro navadijo, da jih ljudje hranimo in si posledično hrane ne iščejo več same. Predvsem mlade ptice tako lahko postanejo povsem odvisne od ljudi.

Vir vnosa organskih snovi in hranil v jezero je tudi hranjenje rib ob lovu krapov. Na ministrstvu zato pozdravljajo odločitev Ribiške družine Bled o prepovedi vsakršnega dodatnega privabljanja rib s krmo ali hrano.

Med negativnimi posledicami hranjenja vodnih ptic in rib je tudi slabša kakovost vode, saj se poveča vnos organskih snovi v vodi, rast alg je intenzivnejša in posledično se zmanjša koncentracija kisika v vodi. Hkrati je slabša mikrobiološka kakovost vode, saj vnos hranil pomeni tudi več hranil za mikroorganizme.

Poveča se možnost pojava cianobakterijskega cvetenja in posledičnega sproščanja cianobakterijskih toksinov v vodo, negativna posledica vnosa hranil pa je tudi nalaganje z organskimi snovmi bogatega sedimenta na dno vodnih teles, pri čemer je problematičen predvsem fosfor.