Nekateri ljudje z invalidnostmi izključeni iz socialnovarstvenih programov
Zagovornik načela enakosti opozarja na resen sistemski problem dostopa do socialnovarstvenih programov, namenjenih ljudem z invalidnostmi. Ugotovil je, da nekateri do teh storitev ne morejo dostopati, ker ne izpolnjujejo pogojev za včlanitev v določena društva, ki te programe izvajajo, ali pa ustreznih društev zanje sploh ni.
V konkretnem primeru, ki ga je preučeval Zagovornik, je oseba s tetraparezo želela postati član lokalnega društva paraplegikov, a je bila zavrnjena, ker njena invalidnost ni posledica poškodbe ali bolezni hrbtenjače, temveč možganske kapi. Zaradi tega ni mogla koristiti prevoza za tetraplegike, rehabilitacije in športnih aktivnosti, ki jih društvo izvaja v okviru socialnovarstvenih programov.
Zagovornik je ugotovil, da diskriminacija v tem primeru sicer ni nastopila, saj imajo društva pravico, da samostojno določijo pogoje za članstvo, če pri tem ne kršijo zakonodaje. Pojasnila so podali tudi ministrstvo, Nacionalni svet invalidskih organizacij in društvo samo, ki je izpostavilo svojo specializacijo za osebe z okvaro hrbtenjače.
Kljub temu pa je Zagovornik prepoznal širšo težavo – sistem je zastavljen tako, da nekateri ljudje z invalidnostmi ne morejo do ustreznih programov, ker zanje ni ne društev ne storitev. Zato je Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti priporočil, naj zagotovi dostopnost storitev vsem ljudem z invalidnostmi, ne glede na članstvo v društvih ali specifičnost njihovega zdravstvenega stanja.
S tem bi se izognili primerom, ko posamezniki zaradi sistemske ureditve ostanejo brez ključnih oblik podpore, čeprav so upravičeni do enake obravnave in vključitve v skupnost.
