ZDA vse glasneje o možnosti vojaške operacije v Venezueli

Ostri ton Washingtona se odraža tudi v načinu, kako ZDA danes dojemajo venezuelski režim. Če je bila med prvim mandatom Donalda Trumpa v ospredju želja po obnovi demokracije, se zdaj ameriški interesi osredotočajo predvsem na boj proti trgovini z mamili, nezakonitim migracijam in vplivu kriminalnih skupin, kot sta Los Soles in Tren de Aragua, za kateri Washington trdi, da škodujeta ameriškim državljanom in ogrožata nacionalno varnost.

Ameriška vojaška prisotnost v Karibih je impresivna. ZDA so v regijo poslale mornariško zračno-kopensko bojno skupino z več kot 4.500 marinci in mornarji, podprto z letalonosilko USS Iwo Jima, amfibijskimi ladjami razreda San Antonio in naprednim orožjem, vključno z lovci F-35, križarkami in podmornicami. Tovrstna sila ne omogoča dolgotrajne zasedbe države, vendar lahko hitro zajame tarče ali podpre omejene kopenske operacije.

Administracija ima po lastni presoji pravno podlago za ukrepanje. Kartel Los Soles je razglašen za teroristično organizacijo, kar omogoča ciljanje njegovih članov znotraj in zunaj Venezuele. Nedavni napad na plovilo s pripadniki kartela je bil tako znak Maduru, da so ZDA pripravljene poseči tudi v globlje plasti režima.

Priprave na morebitno operacijo potekajo usklajeno z novo sestavo Sveta za nacionalno varnost, medtem ko nekdanji diplomati in pogajalci, kot je Richard Grennell, niso več dejavni. Poudarek je zdaj na odločitvah, ki jih podpira predsednik, pri čemer naj bi državni sekretar Marco Rubio močno vplival na tršo držo do režima v Caracasu.

Za Madura postajajo razmere vse bolj negotove. Rekordna nagrada 50 milijonov dolarjev za informacije, ki bi pripeljale do njegovega prijetja, naj bi že povzročila nemir znotraj njegovih varnostnih vrst. Po nekaterih informacijah naj bi predstavniki venezuelske vojske že navezali stike z uradniki izvoljene vlade de jure, ki jo vodi Edmund González.

Tudi če bi do padca Madura prišlo, ne gre pričakovati, da bi ZDA ostale v državi. Nova vlada bi morala sama stabilizirati državo, se spopasti z razpadlim gospodarstvom, 140 milijardami dolgov, kriminalnimi mrežami in razdeljeno družbo. Poleg tega bi morala poiskati načine za sodelovanje tudi z državami, ki so doslej podpirale Madurov režim, vključno s Kitajsko, Rusijo in Kubo.

Ameriška vojaška intervencija ne bi bila brez tveganj. Nevarnost razširitve konflikta, sabotaž s strani kriminalnih skupin in poskusov destabilizacije z zunanjimi vplivi so realni. Kljub temu bi lahko poseg ZDA dal redko priložnost legitimni vladi, da obnovi pravno državo in ponovno vzpostavi demokratični red.

A ključna naloga bo ostala na ramenih samih Venezuelcev – da v nevarnem prehodnem obdobju preprečijo poglabljanje kaosa ter začnejo graditi temelje nove, stabilnejše prihodnosti. Za zdaj ni mogoče z gotovostjo trditi, ali bo do intervencije res prišlo, vendar ameriška pripravljenost, vojaška moč in politični signali kažejo, da čas za odločitev morda ni več daleč.