Po podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje v Sloveniji živi približno tisoč ljudi z okužbo s HIV, med njimi približno desetina še ne ve za svojo okužbo. Tisti, ki so vključeni v zdravljenje, okužbe ne morejo prenesti naprej, zdravljenje pa jim prinaša boljšo kakovost življenja in daljšo pričakovano življenjsko dobo. Irena Klavs z NIJZ poudarja, da je slovenski odziv uspešen zaradi hitrega uvajanja ukrepov, ki temeljijo na dokazih.
Prve primere okužbe so v Sloveniji zaznali leta 1985. Sčasoma so vzpostavili sistem spremljanja med skupinami, kjer so bila tveganja večja, od nosečnic do pacientov dermatoveneroloških ambulant ter oseb, ki uporabljajo injicirajoče droge. Slovenija se je po teh podatkih ves čas uvrščala med države z najnižjo pojavnostjo novih okužb.
Letos je do 2. novembra diagnozo prejelo 27 oseb, deset pa jih je bilo v obravnavo vključenih po tem, ko so diagnozo prejeli v tujini. Med moškimi, ki imajo spolne odnose z moškimi, so absolutne številke ostale nizke, čeprav je delež okužb v tej skupini višji. Prvič doslej je število heteroseksualno prenesenih okužb preseglo število novih primerov v omenjeni skupini.
Največja težava ostajajo pozne diagnoze. Med letošnjimi primeri je bilo kar 17 takih, kar pomeni, da bolniki obiščejo zdravnika šele ob napredovali okužbi. Klavs opozarja, da je v Sloveniji opravljenih premalo testiranj in da bi morale zdravstvene ustanove bolj odločno ponujati testiranje oseb z večjim tveganjem. Kot možnost vidi tudi digitalizacijo epidemiološkega spremljanja, ki bi omogočala sprotno spremljanje podatkov in opozorila zdravnike, naj bolnikom ponudijo test.
Mojca Matičič z UKC Ljubljana pa opozarja na pomanjkanje dostopnih mest za testiranje. Čeprav imajo zavarovane osebe prost dostop do ambulant za spolno prenosljive okužbe, so te na voljo le v Ljubljani, Mariboru in na Ptuju, kar omejuje dostopnost, zlasti v bolj oddaljenih regijah. Po njenem mnenju bi širša razpoložljivost testiranja pripomogla k pravočasnemu odkrivanju okužb.