Filmska nagrada Metoda Badjure poslej nagrada Milke in Metoda Badjure

Preimenovanje nagrade je v zadnjem času predhodno predlagalo več strokovnih teles in posameznikov.

Spremembo imena je potrdil tudi svet Slovenskega filmskega centra (SFC), ki želi s tem poudariti premnogokrat spregledani prispevek Milke Badjura kot pionirke slovenske kinematografije in skupno ustvarjalno moč zakoncev Badjura, ki jo je odlikovala kreativnost, vztrajnost in strast do filma.

Razširjeno poimenovanje nagrade na vsebinski ravni tako ponovno združuje najpomembnejši slovenski filmski ustvarjalni par, katerega skupno delo je v mnogih primerih nemogoče ločiti, obenem pa Milko Badjura kot zaslužno slovensko filmsko ustvarjalko simbolno postavlja v luč in na mesto, ki ji v zgodovini slovenskega filma tudi pripada, so zapisali pri SFC.

Nagrado Metoda Badjure za vrhunske dosežke na filmskem področju je Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev prvič podelilo leta 1973. Prvi nagrajenec je bil Matjaž Klopčič.

Od leta 1995 nagrado podeljujejo za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Prva nagrajenca za življenjsko delo sta bila Ivan Marinček in Dušan Povh. Nagrado vsako leto podelijo na Festivalu slovenskega filma, nagrajenca pa izbere petčlanska komisija.

Milka Badjura (1902 - 1992) je bila slovenska filmska montažerka in režiserka, ki je pripadala predvojni pionirski generaciji filmskih ustvarjalcev in velja za ustvarjalko, ki je postavila temelje nacionalne filmske produkcije. Že pred drugo svetovno vojno sta s soprogom Metodom Badjuro ustvarila okoli 30 kratkih filmov, predvsem etnografskih oziroma kulturnih filmov ter celovečerni film Triglavske strmine (1932).

Njuni so tudi prvi filmski posnetki smučarskih skokov v Planici (1934) in nagrajeni kratki dokumentarni film Slovensko primorje (1948).

Kot montažerka si Milka Badjura deli nagrade, ki so jih prejeli filmi v režiji Metoda Badjure, Naši lipicanci (1951), Božidar Jakac (1969) in Pomlad v Beli krajini (1953). Badjurova sta veljala za požrtvovalen in vztrajen filmski par, ki se je za nacionalno kinematografijo v dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja materialno in emotivno angažiral.

Po soprogovi smrti se je Milka Badjura posvetila montaži in sodelovala pri 13 celovečernih filmih, med katerimi so nepozabne slovenske klasike Vesna (1953), Balada o trobenti in oblaku (1961) in Sedmina (1969). Za svoje delo pri filmih Matjaža Klopčiča, Zgodba, ki je ni (1967) in Na papirnatih avionih (1967), kjer je pokazala modernejšo senzibilnost, je leta 1968 prejela tudi nagrado Prešernovega sklada.

Zadnja leta pred upokojitvijo je delala na televiziji kot montažerka filmskih obzornikov in igranih serij, kot sta Dekameron (1971) in Mladost na stopnicah (1973).

Nekaj filmov je tudi režirala. V petdesetih letih se je kot režiserka podpisala pod dokumentarna filma Kroparski kovači in Od Blok do Planice. Gore so v njenih filmih pridobile mitske razsežnosti, iz njenih gibljivih slik pa je vselej izžarevalo hrepenenje po višavah.

Matjaž Klopčič je svojo redno sodelavko Milko Badjura v osmrtnici v časniku Delo ob njeni smrti opisal kot pokončno, delavno, neutrudno in zanesljivo sodelavko, pa vendar tudi kot občutljivo in celo nezaupljivo osebo, predvsem ko je šlo za njeno delo in delo njenega soproga.