Kdo lahko vodi Rusijo po Putinu?
Ruski predsednik Vladimir Putin postopoma oblikuje novo generacijo voditeljev, ki bodo lahko nadaljevali njegov sistem oblasti. Med potencialnimi nasledniki izstopajo hčerki, sorodniki, člani notranjega kroga, visoki uradniki in premožni zavezniki.
Putin, ki je lani podaljšal svoj mandat na čelu države, v zadnjih mesecih pospešeno menja dolgoletne sodelavce, ki so prestopili sedemdeseto leto. Medtem ko sam ostaja trdno na položaju, njegovi bližnji sodelavci trdijo, da se pripravlja na ohranitev vpliva prek lojalne mlajše elite. Sestavljajo jo pripadniki družinske mreže in otroci njegovih zaupnikov, ki vse pogosteje zasedajo ključne vladne, poslovne in varnostne funkcije.
Putinovi hčerki, Marija Voroncova in Katerina Tihonova, sta se iz zasebnosti pomaknili v ospredje. Prva vodi vplivno zdravstveno podjetje, druga upravlja dobro financirano znanstveno fundacijo. Njuna javna podoba se krepi, prisotnost na forumih in medijska podpora pa kažeta na pripravljenost na bolj izpostavljene vloge. V njuni senci raste tudi zet Kiril Dmitriev, nekdanji investicijski bančnik in direktor Ruskega sklada za neposredne naložbe, ki v zadnjih mesecih postaja neuradni posrednik med Kremeljem in ZDA.
Pomembno mesto ima tudi Anna Tsivileva, predsednikova sestrična in zdajšnja namestnica obrambnega ministra, ki je vodila državno fundacijo za podporo veteranom. V kabinet je napredoval tudi njen soprog, novi minister za energetiko. Vzporedno so svoje položaje utrdili otroci vplivnih zaveznikov: Pavel in Peter Fradkov, sinova nekdanjega premierja Mihaila Fradkova, pa Vladimir Kirijenko in Dmitrij Patrušev, ki se je prebil do funkcije podpredsednika vlade.
Aleksej Djumin, nekdanji osebni stražar, guverner in svetovalec, velja za enega najresnejših kandidatov za prihodnjega predsednika. Sodeloval je pri priključitvi Krima, v ozadju usklajeval dialog s skupino Wagner in prevzel položaj sekretarja državnega sveta, kar kaže na veliko zaupanje Kremlja. Kljub temu Putin ostaja previden pri razdeljevanju formalne moči.
Med mladimi uradniki se uveljavljajo tudi Denis Manturov in Dmitrij Černišenko, ki bi lahko zasedla najvišje položaje v vladi ali predsedniški administraciji. Vzpenjajo se tudi predstavniki nove birokratske generacije, oblikovane prek kremeljskih programov usposabljanja. Njihovo napredovanje vodi Sergej Kirijenko, vplivni kadrovski strateg in ključni mož pri izbiri novih obrazov.
Poleg politične in vojaške sfere ostaja vplivna tudi poslovna elita, zlasti klan Rotenberg, tesno povezan s Putinom že od mladosti. Čeprav njihovi potomci še nimajo političnih ambicij, zasedajo visoke položaje v športu in državnih podjetjih.
Medtem ko se stari sodelavci, kot so Lavrov, Ušakov in Šojgu, umikajo, Putin ohranja nadzor z izmenjavo generacij in razpršitvijo moči. Njegova strategija ne kaže na imenovanje jasnega naslednika, temveč na krepitev sistema, ki bo še dolgo po njem temeljil na lojalnosti, prepletenosti interesov in družinskih povezavah.
